Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (49.230-49.329)

vrážən, -žna, adj. 1) abergläubisch, Mur.; — 2) wahrsagerisch, Mur., Cig.; schwarzkünstlerisch, Mur.; — 3) = sovražen, feindlich, Cig.
vraževȃnje, n. die Zauberei, M.
vraževáti, -ȗjem, vb. impf. zaubern, M.
vraževȃvəc, -vca, m. der Zauberer, Vrt.
vražíti, -ím, vb. impf. 1) = sovražiti, hassen, anfeinden, Jan., C.; Uče nas kleti in vražiti, Levst. (Zb. sp.); čebele se vraže, Levst. (Beč.); — 2) (durch Zauberei) schaden, anthun, anzaubern, Jarn., V.-Cig., C.
vrȃžjak, m. der Teufelskerl: ta vražjak zavidljivi! Levst. (Zb. sp.).
vražljìv, -íva, adj. abergläubisch, Z., Vrt.
vŕba, f. 1) die Weide (salix); bela v., die weiße Weide, die Pottweide, der Felber (salix alba), Cig., Medv. (Rok.), Strp.; v. žalostinka, die Trauerweide (salix babylonica), Cig., Zora; = v. žalujka, Tuš. (R.); = uklonjena v., Rihenberk- Erj. (Torb.); = mila v., C.; — turska v., der Oleander, C.; — 2) črnosivkasta krava take barve, kakršne je vrba, C., Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.); — 3) neka riba, Notr. Bistrica- Erj. (Torb.).
vrbáča, f. der Weidenbaum, Mur., ogr.- C., vzhŠt.; ( eig. ein schlechter Weidenbaum, Z.).
vrbȃnščak, m. mali, veliki v., die blaue Urbanitraube, vzhŠt.- Trumm.
vŕbast, adj. (vrbovemu deblu ali štoru podoben): unwitzig, Cig.
vrbína, f. 1) ein großer Weidenbaum, C.; — 2) der Weidenwald, das Weidengehölz.
vrbı̑nje, n. das Weidengehölz, Cig., Jan., C.
vrbíšče, n. das Weidengehölz, Meg.
vŕbovəc, -vca, m. 1) der Weidenwald, Mur., Jan.; — 2) = koš iz vrbovih šib, Fr.- C.; — 3) das Weidenröschen (epilobium), Cig., Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — 4) neka trta, C., Celje- Erj. (Torb.), Trumm.
vŕbovica, f. das Weidenreis, die Weidenruthe, Cig., C.; v. po hrbtu ozdravlja lenobo, C.
vrbovína, f. das Weidenholz, Mur., Cig.
vŕbovka, f. der Weidenbaum, Erj. (Izb. sp.).
vr̀č, vŕča, m. 1) der Krug; — 2) spodaj širji, zgoraj ožji škaf, ki drži 10 bokalov, jvzhŠt.
vrčìč, -íča, m. dem. vrč, Rez.- Valj. (Rad); tudi: vȓčič.
vrdȃn, vrdnà, adj., LjZv., pogl. vredan, 1. vreden.
vrę̑bər, adv. = navkreber, bergauf, M., Z.; rajša gre voda tri dni okolo kakor en dan vreber, Npreg. ( Notr.)- Let.; — ( nam. vzreber); — prim. reber.
vrẹ́ča, f. der Sack, Guts.- Cig., Jarn., Jan., Rez.- Mik., nk.
vrẹ́če, n. der Sack, Meg., Mur., C., Dalm., Danj.- M., ogr.- Mik., Obloke- Erj. (Torb.); žimnasto vreče, Kast.; v vreču se maste oljike, kadar se dela olje ("samo v tem pomenu se je vzdržala stara beseda; vsaka druga podobna sprava je: žakelj"), Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); langer Getreidesack, C.; — der Hodenbeutel, Rez.- C.
vrẹčenǫ̑səc, -sca, m. 1) der Sackträger, Cig.; — 2) neki metulj ponočnjak: der Sackträger (psyche), Erj. (Z.).
vrẹ́či, vȓžem, vb. pf. 1) werfen; kamen v koga v.; v. kaj na tla; — snega je vrglo (= padlo), C.; — v. kaj na koga, jemanden einer Sache beschuldigen, C.; — 2) ausmachen, abwerfen; Gewinn eintragen, sich auszahlen; dobro mu vrže, Jap. (Prid.); iz svinca ločijo, če vrže, srebro, Vrtov. (Km. k.); ne vrže, es ist nicht der Mühe wert, Zv.; — 3) v. se po kom, jemandem nachgerathen, nacharten, Cig., C.; ne vrzite se po tem svetu! C.; v. se po žlahti, Dict.; = v. se v koga, Cig., C.; vrgel se je ves v svojega očeta, LjZv.; — 4) werfen, gebären (von Thieren), Cig., Dol.
vrẹ́čica, f. dem. vreča; 1) das Säckchen, Jarn., Cig., nk.; — 2) das Netz ( zool.), C.; das Gekröse, Cig., Jan.
1. vrẹ̀d, vrẹ́da, m. 1) die Verletzung: kožo braniti vsakovrstnih vredov, Erj. (Som.); — pos. neka bolezen, katero dobode človek črez pas od velikega truda ali sedeža, C., GBrda, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Dol.; vred sem dobil, ich habe mich überhoben, Cig.; — der Leibschaden, Štrek., DSv.; — die Milz- o. Leberverhärtung, C.; — 2) das Geschwür, die Eiterbeule, Met., Mur., Jan., C.; dotikati se vredov gobavih, Cv.; der Karbunkel, C.
2. vrẹ̑d, m. za vred imeti, würdig achten, Guts.- Cig., Kor.- Mik.
vrèd, adv. 1) zu gleicher Zeit, zugleich, C.; pri tebi in pri njem vred, C.; — 2) sogleich, Habd.- Mik., C.; — 3) sammt; s kom, s čim vred; oče s sinom vred; z nočjo, z dnevom vred, mit Anbruch der Nacht, des Tages; — drugemu vred, wie ein anderer, C.
1. vrẹ́dən, -dna, adj. 1) verletzt, Štrek.; kadar človek od velicega truda ali sedeža otoče okoli pasa, vele, da je vreden (vrẹdȃn), Rodik na Krasu, Lašče- Erj. (Torb.), Dol.; — 2) geschwürig, Cig.; — 3) schwach, klein: naši otroci so še vredni, Čatež ( Dol.)- Erj. (Torb.).
2. vrẹ́dən, -dna, adj. 1) würdig, wert; časti, spoštovanja vreden; nič vreden človek; ni piškavega oreha v.; mož moža vreden, ein Ehrenmann, C.; v. biti, verdienen: v. je kazni, da bi ga kaznovali; ni vreden, da ga zemlja nosi; to je vredno, da se razglasi; — vredno je, es ist der Mühe wert, es lohnt sich; ni vredno, da bi se trudil za to; to vino je vredno svojega denarja; reč je več vredna, nego si dal za njo; fant je vseh vreden, kar jih je v vasi (kann sich mit allen messen); — 2) fähig, imstande, C., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
3. vrę́dən, -dna, adj. frühzeitig: vrę̑dni krompir, Dol.; — prim. red = čas.
vrẹ́diti, -im, vb. impf. ( pf.?) verletzen, Dict.; bes. an einer wunden Stelle verletzen, wehe thun: v. koga, v. se, C., BlKr., Notr.- M.; "kako si me vredil!" (ako si me namreč pograbil za boleč prst, za bolno nogo), Vreme- Erj. (Torb.); — vredil sem se, ich habe mich überhoben, Cig., Notr.; (dovršna oblika pravilneje: uvrediti).
vrẹdníca, f. = zel, ki celi vred, Dol.; — der Ehrenpreis (veronica filiformis), Medv. (Rok.).
vrẹdník, m. = zel, ki celi vred (bolezen), Lašče- Erj. (Torb.); — der Ehrenpreis (veronica chamaedrys), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.); — die Schwalbenwurz (cynanchum vincetoxicum), pod Kaninom- Štrek. (LjZv.).
vrẹdnják, m. = zel, ki celi vred, Notr.; — die Gundelrebe (glechoma hederacea), Ben.- Erj. (Torb.).
vrẹdnȏtnica, f. das Wertzeichen, Jan. (H.).
vrèj, adv. v eno vrej, zugleich: kadar se bo z dvema v eno vrej trobentalo, Dalm.- M.; — v en vrej, immerfort, SKr.; — prim. vred.
vrẹ̀ł, vrẹ̑la, adj. 1) siedend heiß, brühheiß; vrela voda; — 2) eifrig, ogr.- Mik., C.; v. duh, C.; v. biti v dobrem delu, C.; vrele glave, Hitzköpfe, Vod. (Izb. sp.).
vrẹ̑łčina, f. das Quellwasser, Mur., C., Zora.
vrẹ̑łəc, -łca, m. 1) eine hervorsprudelnde Quelle, Meg.- Mik., Guts.- Cig., Jarn., Jan., Cig. (T.); vrelce zovejo male izvirke, ki se po deževju pokažejo po gorskih senožetih, Bolc, Staro Sedlo- Erj. (Torb.); — 2) človek, zlasti otrok, ki neprestano govori, Bolc, Staro Sedlo- Erj. (Torb.); — 3) der Eifrige, ogr.- C.; — 4) der Sprudelstein, Cig. (T.).
vrẹ̑lica, f. die Siedhitze, C., Bleiw. ( Let.).
vrẹlíšče, n. der Siedepunkt, Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.).
vrẹ́lost, f. 1) = vrelica, die Siedehitze, Jan. (H.); — 2) der Eifer, C., ogr.- Valj. (Rad).
vréme, -ę́na, n. 1) das Wetter, die Witterung; — lepo, grdo, slabo v. je; hudo v., das Ungewitter; — schönes Wetter: v. se je naredilo; ali je v.? — 2) die Ursache, C., M.; vreme ti je jokati se, M.; — (tudi: vrẹ́me, jvzhŠt.; vrẹ́men, vzhŠt., ogr.- C.).
vrẹmeníti, -ím, vb. impf. wittern, C.; ves mesec tako vremeni, V.-Cig.; Kakor Jernej vremeni, Jesen cela se drži, Vod. (Pes.); — v. se: tako se vremeni, es ist ein solches Wetter, Vod. (Izb. sp.); — vremeni se, es ist schönes, heiteres Wetter, Cig., BlKr., Mik.; (vremę́niti se, BlKr.- Let.).
vrénje, n. 1) das Sieden; — das Gähren; — 2) der Zudrang, das Getümmel.
vrę́piti se, -rę̑pim se, vb. pf. 1) sich zugesellen, C.; — 2) sich anschicken; v. se, da bi kaj storil, v. se k čemu a. česa, Hal.- C.
vrẹ́skati, -am, vb. impf. ad vreskniti; Ritzen bekommen, knacken, Cig.
vrẹ́skniti, vrẹ̑sknem, vb. pf. krachend brechen, zerspringen: lonec vreskne, Dol.- Mik.; — eine Ritze bekommen, knacken, bersten, Cig., Jan.
vrẹ̑snica, f. 1) = grič z vresjem porasten, Kras; — 2) vresnice, die Heiden (ericaceae), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
vrẹsúlja, f. die Heidepflanze, Jan.
vrẹ́ščati, -ím, vb. impf. schreien, Cig., M., Dol., jvzhŠt.; kreischen, Cig.; — rauschen, Cig.; voda vrešči, Boh.- C.; — meso je prijetno vreščalo nad plamenom, LjZv.
vrẹ̑ščək, -čka, m. = stržek, LjZv.
vrẹtenár, -rja, m. 1) der Spindelmacher, Cig., M.; — der Spindelverkäufer, Cig.; — 2) der den Spindelbaum bei der Weinpresse dreht, Mur.; — 3) die Spindelschnecke (fusus), Erj. (Z.).
vrẹtę̑nčar, -rja, m. vretenčarji, die Wirbelthiere (vertebrata), Cig. (T.), Erj. (Z.).
vrẹteníti, -ím, vb. impf. 1) den Spindelbaum, die Pressspindel drehen, Mur., C.; — 2) v. se: žito se vreteni, das Getreide schießt in Ähren, Lašče- Levst. (Rok.); pšenica je zelenela, rastla, v klasje se vretenila, Jurč.; (= vreteniti, C.).
vrẹténọ, n. 1) die Handspindel, mit welcher (ohne Spinnrad) der Faden gesponnen wird; — 2) die Schraubenspindel, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); die Pressschraube, Cig.; der Spindelbaum bei der Weinpresse, Mur., Dalm., Dol.; — 3) die Welle, der Wellbaum, der Haspel (als Hebezeug), V.-Cig., Jan., Frey. (Rok.), Savinska dol.; — die Mühlradwelle, Mur., Cig., Dol.; — die Glockenwelle, Cig.; übhpt. jede Welle in einer Maschinerie, Savinska dol.; — die Töpferscheibe, Cig.- Vest.; — 4) die Ruthe zum Flachsschütteln, C.
vrẹ́ti, vrèm, vb. impf. 1) sieden; krop, mleko vre; — gähren; mošt vre; — in Aufwallung sein; vse vre po meni; po deželi vre, Cig.; — 2) sprudeln, quellen, hervorströmen; voda vre iz zemlje; — 3) in Menge u. schnell sich bewegen, strömen; ljudje vkup vro; — 4) rauschen; v oblakih vre ( n. pr. pred točo); Roj mi je v cvetjiču vrel, Danj. (Posv. p.); — schreien, murren: v. nad kom, Savinska dol.- C.; — praes. vrẹ̑jem, jvzhŠt.
vrētica, f. eine Art Wiesel, C.; das Frettchen (mustela furo), Erj. (Z.); — menda iz nem.
vrẹ́tje, n. 1) das Sieden; — das Gähren; — das Aufwallen; — 2) das Gewühl von Menschen: v. mladeničev, Čb.- Valj. (Rad); niso se nič zmenili za vretje okolo sebe, Jurč.; v splošnem vretju izgubil se je posamezni človek, Jurč.
vrgȃnj, m. essbarer Röhrenpilz (boletus edulis), Tuš. (B.), Valj. (Rad), BlKr.
vȓh, vȓha, vrhȃ, m. 1) das obere Ende, der Gipfel, na vrhu visoke gore; drevesu vrh odtrgati; der Scheitel ( geom.), Cig., Cig. (T.), Cel. (Geom.); der Höhepunkt, Cig. (T.); do vrha priti, die größte Höhe erreichen, Cig.; do vrha dorasti, vzrasti, vrha dorasti, erwachsen; sin je vrha dorastel, Npr.-Krek; = vrha velik vzrasti, Npes.-Vraz; = pod vrh priti, C.; = svoj vrh dorasti, Prip.- Mik.; — 2) = gorica, vinograd, der Weinberg, SlGor.- Mur., Cig., C.; v vrh iti, Mur., C.; Jaz pa imam vrha dva, Polna vina sladkega, Danj. (Posv. p.); — 3) der Obertheil, das Oben; po vrhu plavati, obenan schwimmen; na vrhu ležati, oben liegen; od vrha do tal, von oben bis unten; do vrha napolniti, bis obenan füllen = pod vrh napolniti, Cig.; — do vrha, völlig, Cig.; na vrh priti, nach oben kommen, auftauchen, zum Vorschein kommen; ( pren.) na vrhu biti, die Oberhand haben, Cig.; na vrh iti komu, sich jemandem widersetzen, Fr.- C.; na vrh priti komu, jemanden zu Paaren treiben, überweisen, C.; — po vrhu, obenhin, oberflächlich; — po vrhu kupiti, in Bausch u. Bogen kaufen; — po vrhu dati, obendrein (als Zugabe) geben; — z vrhom, gehäuft voll; z vrhom nameriti; z vrhom, im Überflusse, Cig.; vsega je z vrhom v domu, Vrt.; vsega z vrhom imeti, Levst. (Zb. sp.).
vrháč, m. 1) der Baumgipfel, C.; — der abgehauene Obertheil eines Baumes, V.-Cig., Gor.- M., nk.; obsekati debel vrhač, Glas.; lopa je bila sestavljena iz okleščenih vrhačev, Bes.; — vrhači, das Abholz, Cig.; — 2) der obere Querbalken der Thüre, Gor.
vrhačevína, f. das Gipfelholz, das Abholz, C.
vrhàt, -áta, adj. 1) gipfelig, C.; mit starken Gipfeln: vrhato drevje, Z.; — 2) gehäuft voll: vrhata mera, C., Z.
vŕhati, vȓham, vb. impf. 1) = vejati, (das Getreide) reinigen, Jan., Kras; — 2) = z vrhom polniti posodo, Notr.; vrhan, gehäuft voll: vrhana mera, Tolm., Kras- Štrek. (Let.).
vȓhič, m. neka vrsta čmrljev, ki imajo gnezdo vrhu zemlje v mahu, Bolc- Erj. (Torb.).
vrhǫ̑ł, -la, m. der Gipfel, die Spitze, Cig., Jan.
vrholíčən, -čna, adj. vrholično zelišče = vrholika, Cig.
vrhovátiti, -ȃtim, vb. impf. häufen, aufhäufen, Jan., C., Svet. (Rok.), Bes.; anlagern, Erj. (Min.); in Haufen schichten, häufen: na kupe devati in v. gramoz, Levst. (Cest.); v. gomilo na gomilo, Levst. (Zb. sp.).
vrhovína, f. das Obere, der Obertheil, Cig.; ( n. pr. kisela repa pri vrhu, Notr.); — das Oberholz, das Gipfelholz, übhpt. das Astholz, der Abschlag von Bäumen, Cig., Jan., Dol., jvzhŠt.
vrhǫ̑vje, n. coll. 1) die Gipfel; vrhovjè, ogr.- Valj. (Rad); — 2) das Gipfelholz, der Abschlag, Cig., C.
vrhovnàt, -áta, adj. gipfelig, Mur.; vielgipfelig: vrhovnata jablan, Zv.
vrhǫ̑vnik, m. 1) der Bewohner eines Berggipfels, der Kogelbauer, Jarn.; — 2) der Obere, der Obmann, der Vorgesetzte, C., UčT.; — der Souverän, Cig. (T.), DZ.; — 3) = veči ploščat kamen, kakršne na zideh devajo po vrhu, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); — 4) = hudournik, der Wildbach, Cig.; — 5) neki hrast z drobnim želodom in trdim lesom, rastoč po vrhovih, C.
vrhovnooblástən, -tna, adj. vrhovnooblȃstni knez, der souveräne Fürst, DZ.
vrhǫ́vnost, f. die Suprematie, Cig. (T.), C.; — die Souveränität, Cig. (T.); — deželna v., die Landeshoheit, Cig. (T.), DZ.
vȓhu, I. adv. oberhalb, darüber, darauf; vrhu položiti, dejati, Dol.; — Kristusa vrhu ( namr. na osla) posadijo, Krelj, Dalm.; razdejal je mesto ino je vrhu sol sejal, Dalm.; — II. praep. c. gen. oberhalb, über, Hip. (Orb.), nk., Dol.; en kamen vrhu drugega, Trub.; vrhu njega, Dalm.; gre vrhu morja, Trub.; vrhu groba, Dict.; — vrhu tega, obendrein, überdies, nk.
vrhȗnčast, adj. gipfelig, spitzig, C.
vrhutáłən, -łna, adj. vrhutȃłna stavbinska stroka, das Hochbaufach, DZkr.
vríniti, -rı̑nem, vb. pf. hineindrängen, hineinschieben; — v. komu kaj, jemandem etwas aufdringen, aufzwingen; — v. se, sich hineindrängen, sich einschieben; v krdelo lepih pavov se vrine sraka, Met.; — sich aufdringen; — pomota se je vrinila, ein Irrthum ist unterlaufen.
vrinljìv, -íva, adj. aufdringlich, zudringlich, Cig., nk.
vrı̑sk, m. 1) ein hellstimmiges Geschrei, das Freudengeschrei, das Jauchzen; In trum se šum in vrišč in vrisk, Se turški boben sliš' in pisk, Preš.; — 2) nekaj zelo kislega: kislo kakor vrisk, ( t. j. tako kislo, da človek, če je pokusi, zavriska ali zavrešči); — der Essig, Cig., nk.; kisli vrisk, ki mu pravi vino, Jurč.
vriskáč, m. 1) der Jauchzer, Cig.; — 2) rjavi v., rother Brüllaffe (mycetes seniculus), Erj. (Ž.).
vriskálọ, n. der Jauchzer ( zaničlj.), Cig.
vrískati, -skam, -ščem, vb. impf. hellstimmig schreien; jauchzen; od veselja v.; Po gorah grmi in bliska, Ljubček pa po polju vriska, Npes.- Valj. (Rad); — (vriščem, Štrek., Ben.- Kl.).
vrisketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. hellstimmig schreien, jauchzen, Cig., C.
vrískniti, vrı̑sknem, vb. pf. hell aufschreien, aufjauchzen.
vrívati, -am, vb. impf. ad vriniti; hineinschieben, hineindrängen; — v. komu kaj, jemandem etwas aufzudringen suchen; — v. se, sich hineindrängen; — sich eindrängen, sich aufdrängen; — misli se vrivajo, Gedanken drängen sich auf, steigen auf.
vrjè, n. = vrij: vrja zijajo, DSv.
vŕkati, -am, vb. impf. 1) quaken, Mur., Cig.; — 2) girren, M., Z.
vȓkəłnica, f. = sredpostna sreda, (ker na ta dan vrklo vpikavajo v zemljo), Trst. ( Glas.).
vȓł, vŕla, adj. bieder, brav, wacker, vortrefflich, Mur., Cig., Jan., Mik., nk.; — schön (von Menschen), zapŠt.- C.; — vrlo, adv. sehr, tüchtig, stark, nk.
1. vrlína, f. der Vorzug, die Tugend, Cig. (T.), nk.
2. vrlína, f. 1) die Zaunöffnung, Mik., BlKr.; (črez vrlino vozijo na njivo, na vrt; tam napravijo leso ali pa zagrade z vejevjem, BlKr.); sploh veča luknja v ograji ali steni, zidani in leseni, Dol.; — 2) aus Brettern gemachtes Gartenthor, M.; = lesa, vrnila, Levst. (Pril.).
vrníca, f. = prvo seno po travnikih, Cerkno ( Goriš.); — neka vrsta trave, Vod. (Izb. sp.).
vrníla, f. eine hölzerne Hofthür, V. ( Rib.)- Cig.; = lesa, ki zapira vrzel, Cv.; — tudi pl. vrnile, eine von selbst zugehende Feldthür, Polj., SKr.; odpirati učenjaški pretiranosti vrnile in vrzeli, Cv.; — (pravilneje menda: vrníla n. pl. prim. vrnilo).
vrnílọ, n. vratca ali lesa, ki se sama odpira in zapira, Burg. (Rok.), Notr.; — der Drehbaum, Cig.
vŕniti, -nem, vb. pf. 1) umkehren machen, zurücktreiben, abwenden, C.; v. živinče na paši; grešnika vrniti od greha, Jap. (Sv. p.); v. vedomca = gredočega vedomca ogovoriti in s tem vzdramiti, Tržaška ok.- LjZv.; — 2) v. se, zurückkehren, zurückkommen; domov se v.; — 3) zurückerstatten, zurückgeben; zurückzahlen, dolg v.; — erwidern; v. pozdrav; — vergelten, v. komu, kar mu je hudega storil.

48.730 48.830 48.930 49.030 49.130 49.230 49.330 49.430 49.530 49.630

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA