Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (95.787-95.886)

  1. zelę̑nkast, adj. grünlich; v zelenkasto siv, grünlichgrau, Cig.
  2. zelę̑nkljat, adj. ein wenig grün, grünlich, Mur., Jan., Mik.
  3. zelę́nko, -ka, m. 1) der Eisenschimmel, Jan., Pjk. (Črt.); — 2) neko jabolko, C.
  4. zelenobrȃdəc, -dca, m. der Grünbart, Cig.
  5. zelenobrádən, -dna, adj. grünbärtig, Cig.
  6. zelenonòg, -nǫ́ga, adj. grünfüßig, Jan.
  7. zelenoòk, -ǫ́ka, adj. grünäugig, Cig.; zelenooka gospa, LjZv.
  8. zelenoprǫ́gast, adj. grüngestreift, Jan. (H.).
  9. zelenorı̑łčkar, -rja, m. der braune Grünrüssler (phylbobius oblongus), Nov.
  10. zelenorumèn, -éna, adj. grüngelb, Cig.
  11. zelenọ̑st, f. das Grün, die grüne Farbe, Cig.; rastlinica dobi od svetlobe zelenost, Vrtov. (Km. k.).
  12. zelenožȏłt, adj. grüngelb, Cig.
  13. zelę́nščica, f. kozje ime, Krn- Erj. (Torb.).
  14. zélič, m. = želič, Spod. Idrija- Erj. (Torb.).
  15. zelína, f. das Kraut, die Pflanze, Jan., C., Nov., Levst. (Močv.).
  16. zelinják, m. der Kräutergarten, Jan.
  17. zelı̑nje, n. coll. Kräuter, Pflanzen, Jan., M.; planinsko z., Jan.; grünes Viehfutter; iti zelinja brat za svinje, jvzhŠt.
  18. zę́liščar, -rja, m. der Kräutersammler, Vod. (Izb. sp.); der Kräuterhändler, Cig., Jan., Zv.
  19. zę́liščarica, f. das Kräuterweib, Cig.
  20. zę́lišče, n. 1) die Pflanze, das Kraut; zelišča brati, Kräuter sammeln; zdravilna zelišča, Heilkräuter; — 2) očino z., das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Erj. (Ž.); — garjavo z., das Grindkraut (scabiosa), Cig.; — kravje z., das Schöllkraut (chelidonium majus), Cig.; — pasje z., der Nachtschatten (solanum nigrum), Cig.; — predivno z., das Filzkraut (filago), Cig.
  21. zę́liščnat, adj. kräuterreich, Cig., Jan.
  22. zeliščnják, m. das Herbarium, Jan. (H.).
  23. zeljȃd, f. das Grünzeug, C.
  24. zelják, m. der Krautbehälter, SlGor.- Valj. (Vest.).
  25. zę̑ljar, -rja, m. der Sauerkraut erzeugt u. verkauft, der Krauthändler, Ljub.
  26. zę́ljce, n. dem. zelje; das Kräutchen; — das liebe Kraut; — mišje z. = mišje zelje, der Schierling, C.
  27. zę́lje, n. 1) der Kopfkohl, das Kraut; z. gre v glave; v z. komu hoditi, jemandem ins Gehege gehen, Cig.; opresno z., frisches Kraut, Mur.; kis(e)lo z., das Sauerkraut; prisiljeno z., gesäuertes Kraut (als Speise); sladko z., süßes Kraut (als Speise); — kodravo, laško z., der Wirsing, Cig.; — 2) die Pike (im Kartenspiel), Cig., Levst. (Rok.); — 3) ajdovsko z., der Feldrittersporn (delphinium consolida), Cig., Medv. (Rok.); krčno z., das Johanniskraut, das Hartheu (hypericum perforatum), Jan., Tuš. (B.), C., M.; garjavo z., die Honigblume (scabiosa arvensis), Medv. (Rok.); grozdno z., das Traubenkraut (chenopodium botrys), Cig., Medv. (Rok.); mišje z., der Schierling (conium maculatum), M., Cv.; pasje z., schwarzer Nachtschatten (solanum nigrum), Cig., Jan., Medv. (Rok.), Josch; pijavčno z., die Lysimachie (lysimachia nummularia), Cig.; srčno z., die Melisse (melissa officinalis), Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
  28. zę́ljən, -ljna, adj. Kopfkohl-, Kraut-, Jan.
  29. zelję́nica, f. = zelnica, das Krautwasser, vzhŠt.
  30. zę́ljiče, n. dem. zelje, das liebe Kraut, Mur., Danj.- Mik.
  31. zę́ljišče, n. der Krautacker (nach der Ernte), Mur.
  32. zę̑łnat, adj. 1) kräuterig, Cig., C.; — 2) Kopfkohl-, Kraut-: zelnata glava, der Krautkopf.
  33. zę̑lničək, -čka, m. dem. zelnik; das Krautbeetchen; das Krautgärtchen, Mur.
  34. zę̑łnik, m. der Krautacker; — der Krautgarten, Cig.
  35. zę̑łnjak, m. der Krautacker, Cig., Jan.
  36. zélọ, n., C., Valj. (Rad), pogl. želo.
  37. zẹlọ̑, adv. in hohem Grade, sehr; z. me skrbi; z. velik; — so ziemlich, fast; z. takšen; ta reč tehta z. tri cente, M., C.; zelo ves dan, Levst. (Beč.).
  38. zę̑łščina, f. coll. das Grünzeug: zelščine skuhati, Ravn.
  39. zẹ̑mci, m. pl. die Augenwimpern, Mur., Cig., Mik.; prim. ozemci.
  40. zéməljn, adj. Erd-: zę̑meljni razpok, die Erdkluft, Cig.; zemeljna sol, das Erdsalz, Cig.; zemeljna dela, Erdarbeiten, DZ.
  41. zę̑məljnat, adj. erdhaltig, Cig., Jan.; — erdig, Jan.
  42. zeməljnína, f. die Hufensteuer, Cig.
  43. zę̑məljski, adj. die Erde betreffend, zur Erde gehörig, auf o. in der Erde befindlich, Erd(en)-; zemeljska obla, die Erdkugel, Cig. (T.), Jes.; zemeljski tečaj, der Erdpol, Jan.; zemeljska ožina, die Landenge, Cig. (T.); zemeljska skorja, die Erdrinde, Cig.; zemeljski čad, der Erddunst, Cig.; zemeljska smola, das Erdharz, der Asphalt, Cig.; — Grund-: z. posed, der Grundbesitz, Cig. (T.); z. davek, Cig.; — irdisch: zemeljski okovi, irdische Fesseln, Cig.
  44. zémlja, f. 1) die Erde (als Stoff); danes človek, jutri črna z. = heute roth, morgen todt, Cig.; die Erdart, der Boden; črna, peščena, ilovnata, rodovitna z.; pusta z., wilde, unfruchtbare Erde; črna z., die Humuserde; — 2) die Erde, der Erdboden; zemlja poka od suše; pod zemljo biti; pod zemljo spraviti koga; vse, kar zemlja rodi; — suha z., das Festland; — Grund u. Boden; nekaj zemlje si kupiti; — 3) die Bauernhube, Cig.; ta kmet ima dve zemlji, graščina ima sedem zemelj, Bitinje pod Premom- Erj. (Torb.); cela z., pol zemlje, Cig.; — 4) das Territorium, das Land, Cig., Jan.; — 5) die Erde (als Wohnort der Menschen); v nebesih in na zemlji; star kakor zemlja; — die Erde (als Weltkörper); zemlja se vrti okolo svoje osi in teka okoli solnca.
  45. zemlják, m. 1) der Vollbauer, der Grundbesitzer, Cig., Jan., DZ., Levst. (Pril.); — 2) der Landsmann, Mur., Dalm. (Reg.), kajk.- Valj. (Rad); — 3) ein aus einem Theile der Hube angelegter Weingarten, Mur., Met., Svet. (Rok.); — 4) = zemljan 1), Levst. (Zb. sp.).
  46. zemljákinja, f. 1) die Grundbesitzerin, Jan.; — 2) die Landsmännin, Habd.- Mik., Mur., Vest.
  47. zemljàn, -ána, m. 1) der Erdbewohner, der Erdbürger, Cig., Jan., M., nk.; — der Hübler, der Grundbesitzer, Z.; najdebelejši kos cestnih troškov pada na zemljane, Levst. (Nauk).
  48. zemljȃnəc, -nca, m. = zemljan 1), C.
  49. zemljȃnka, f. die Erdbürgerin, Cig.
  50. zemljár, -rja, m. der Ganzhübler, Svet. (Rok.).
  51. zemljarína, f. die Grundsteuer, h. t.- Cig. (T.), Levst. (Nauk).
  52. zémljast, adj. erdicht, Cig., Jan.
  53. zemljáščina, f. die Grundsteuer, Cig.
  54. zemljàt, -áta, adj. erdig, Cv.
  55. zemljáti, -ȃm, vb. impf. (den Boden) mit frischer Erde versetzen, (um ihn fruchtbarer zu machen), Ip.
  56. zemljedẹ̑łəc, -łca, m. der Bodenbebauer, der Landwirt, Cig., Nov.
  57. zemljekàz, -káza, m. = zemljevid, Cig., Jan., h. t.- Cig. (T.), Jes., nk.
  58. zemljeknjížən, -žna, adj. Grundbuchs-: zemljeknjı̑žni zakon, das Grundbuchsgesetz, Levst. (Nauk), DZ.; zemljeknjižno trdnost imeti, grundbücherlich versichert sein, Levst. (Pril.); zemljeknjižni izpisek, der Grundbuchsauszug, DZ.
  59. zemljeknjı̑žnik, m. der Grundbuchsführer, DZ.
  60. zemljemèr, -mę́ra, m. = zemljemerec 1), Mur., Cig., Jan., C.
  61. zemljemę̑rəc, -rca, m. 1) der Erdmesser, der Geometer, Cig., Jan., C., nk.; — 2) der Frostspanner (geometra brumata), Nov.
  62. zemljemę̑rje, n. die Erdmesskunst, Cig., Jan.
  63. zemljemę̑rski, adj. Geometer-, geodätisch, Cig. (T.).
  64. zemlję̑n, adj. 1) erdhaltig, erdig, Mur., Cig., Jan., C.; zemljena kopel, das Erdbad, Cig.; — 2) aus Erde, irden, Cig., Jan., BlKr.- M.; — 3) erdartig, Cig.
  65. zemljeníca, f. ein unterirdischer Keller ( z. B. für Rüben), C.
  66. zemljenína, f. die Thonware, Cig. (T.).
  67. zemljepìs, -písa, m. die Erdbeschreibung, die Geographie, Cig., Jan., C., Jes., nk.; z. rastlinstva, die Pflanzengeographie, Cig. (T.).
  68. zemljepı̑səc, -sca, m. der Geograph, Cig., Jan., nk.
  69. zemljepísən, -sna, adj. geographisch, Cig., Jan., nk.; zemljepı̑sna dolžina, širina, geographische Länge, Breite, Cig. (T.), nk.
  70. zemljepı̑sje, n. die Erdbeschreibung, die Geographie, Cig., Jan., nk.
  71. zemljepı̑snica, f. ein geographisches Lehrbuch, C.
  72. zemljesrẹ́dən, -dna, adj. geocentrisch ( astr.), Cig. (T.); (narejeno po tuji besedi).
  73. zemljestrǫ̑jəc, -jca, m. zemljestrojci, die Termiten ( zool.), Cig. (T.).
  74. zemljetrès, -trę́sa, m. = potres, die Erderschütterung, Jan.
  75. zemljetrę̑səc, -sca, m. der Erderschütterer, Cig.
  76. zemljetrę́sən, -sna, adj. erderschütternd, Cig., Levst. (Zb. sp.).
  77. zemljeznȃnəc, -nca, m. der Erdkundige, der Geognost, Cig. (T.).
  78. zemljeznȃnski, adj. geognostisch, Cig., Jan., Jes.
  79. zémljica, f. dem. zemlja; die Erde; die liebe Erde; lahka mu zemljica! leicht sei ihm die Erde! — tudi: zemljíca, Valj. (Rad).
  80. zemljína, f. 1) die Erdart, Jarn., Jan., Cig. (T.), C., DZ.; voda je pomešana z zemljinami, Vrt.; zemljine opešajo, Nov.; — 2) der Erdtheil ( geogr.), Jan., Jes.
  81. zemljíšče, n. der Grund, das Grundstück; — die Area, Jan., nk.; — die Länderei, Cig., Jan.; — das Terrain, Cig. (T.).
  82. zemljíščən, -ščna, adj. = zemljiški, Grund-; zemljı̑ščna odveza, die Grundentlastung, DZkr.
  83. zemljíščina, f. die Grundsteuer, C.
  84. zemljı̑ški, adj. Grund-, Cig., Jan., Cig. (T.); zemljiška odveza, die Grundentlastung, nk.; zemljiška knjiga, das Grundbuch, Cig., Cig. (T.), nk.; z. posestnik, der Grundbesitzer, Levst. (Zb. sp.).
  85. zemljiškoknjížən, -žna, adj. Grundbuchs-, grundbücherlich, Cig., Jan., nk.
  86. zę́mski, adj. = zemeljski, Jan., C., nk.; — po drugih slov. jezikih.
  87. zenáčiti, -ȃčim, vb. pf. = izenačiti, gleich machen, ausgleichen, Cig., Jan.; — identificieren, Jan., C.
  88. zẹníca, f. 1) das Sehloch, die Pupille, der Augenstern, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Ž., Som.), Žnid.; — 2) = ozemec, C.
  89. zenīt, m. nadglavišče, der Zenith.
  90. zèt, zę́ta, m. 1) der Schwiegersohn; — 2) = zetec, C.; — 3) der Stichling (gasterosteus), Erj. (Z.); mali z. (g. pungitius), Vrt.
  91. zę̑təc, -tca, m. der Täufling oder der Firmling gegenüber den Pathen, C., Hal.- Raič ( Let.); zétəc, kajk.- Valj. (Rad).
  92. zę̑tək, -tka, m. = zetec, C.
  93. zetíca, f. der weibl. Täufling oder Firmling gegenüber den Pathen, M., Podkrnci- Erj. (Torb.).
  94. zetìč, -íča, m. dem. zet; 1) das Schwiegersöhnchen, M.; — 2) = zetec, Mik.
  95. zetı̑čək, -čka, m. dem. zetič 2), = zetec, C.
  96. zę́tinja, f. = snaha, Mur.
  97. zę́za, f. 1) der Steiß des Geflügels, C.; purja, gosinja, račja, kokošinja z., Vest.; — 2) die Bachstelze, C.
  98. zę́za-mǫ̑ž, m. = zezavec, Raič ( Vest.).
  99. zę́zanje, n. säumiges, zögerndes Thun, Raič ( Vest.).
  100. zę́zati, -am, vb. impf. = migati, (sich) hin und her bewegen, M., Z., C., Raič ( Vest.); — prim. hs. gegati = gugati.

   95.287 95.387 95.487 95.587 95.687 95.787 95.887 95.987 96.087 96.187  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA