tik (501-560)

501. stavopìs, -písa, m. = državopis, statistika, C.
502. stilīstičən, -čna, adj. v stilistiko spadajoč, stilistisch, Cig. (T.), nk.
503. stolẹ́tən, -tna, adj. hundertjährig; stoleten hrast; stoletna pratika; stoletni praznik, die Säcularfeier, Cig., Jan.; stoletne izpremembe, die Säcularveränderungen, Cig. (T.).
504. 3. stŕniti, -nem, vb. pf. = razprostreti: s. dežnik, Tolm.; — ( nam. raztrniti?).
505. strójiti, strǫ́jim, vb. impf. 1) zurechtmachen, herstellen, C.; inwendig mit Brettern auszimmern (im Bergbau), Cig.; hiše s., an Häusern Reparaturen vornehmen, Z., Gor.; = narejati, popravljati: "imate kaj strojiti?" povprašujejo Rezijani, hodeč od hiše do hiše in stroječ kotle, ponve i. dr., Soška dol.- Erj. (Torb.); — s. žito, das Getreide reitern, C.; — Vorbereitungen treffen, Jan.; — 2) gerben; kože, usnje s.: s čreslom strojen, lohgar, Cig.; strojen na jerh (irh), weißgar, Cig., Jan.; s. kože s tolščami (sämisch gerben), Vrt.; — beizen ( chem.), Cig., Jan., Cig. (T.); kresilno gobo v lugu s., Lašče- Levst. (Rok.); — 3) zuschlagen, peitschen: kmet je z bičem strojil konjsko kožo, Jurč.
506. studénčina, f. 1) = studenčnica, das Quellwasser; studenčino piti, Dalm.; mrzla studenčina izvirajoča izpod pečine, LjZv.; — 2) pl. studenčine, der Quellengrund, V.-Cig., C.; stika po vseh studenčinah in dolih za travo, Ravn.; — tudi: studę̑nčina, Valj. (Rad).
507. stvárən, -rna, adj. dinglich, Real-, reell, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; stvarna bremena, Reallasten, DZ.; stvarno sodstvo, die Realgerichtsbarkeit, DZ.; stvarne pravice, dingliche Rechte, DZ.; stvarna opredelba, die Realdefinition, Cig. (T.); stvarno edinstvo, die Realunion, Cig. (T.); — concret, Cig. (T.); — objectiv, sachlich, Jan., nk.; stvarna kritika, nk.
508. súliti, -im, vb. impf. 1) = sipati, C.; — 2) s. se, qualmen: krop, hiša se suli, Hal.- C.; — ( prim. suti?).
509. svẹtloznȃnstvọ, n. die Optik, Jan.
510. svobódən, -dna, adj. frei, unabhängig, Mur., Cig., Jan., nk.; svobodno mesto, die Freistadt, Cig., Jan., Cig. (T.); svobodne umetnosti, die freien Künste, Cig. (T.); svobodni zidarji, die Freimaurer, Cig. (T.); svobodno trgovstvo, das Freihandelsystem, svobodna trgovina, der Freihandel, Cig. (T.); misli so svobodne, Gedanken sind zollfrei, Cig.; svobodno mišljenje, die Denkfreiheit, Cig. (T.); — ledig, C.; moja hči je svobodna, Ben.- Erj. (Torb.); — = prost, frei (= befreit von etwas), Cig.; s. (od) dače, zinsfrei, Cig.; mitarine s., Levst. (Pril.); s. poroštva, von der Haftung befreit, DZ.; — svobodno, es ist erlaubt, nur zu: ali smem priti? — svobodno! C. (ob hrv. meji); ali te je svobodno tikati? Vrt.; bodi mi svobodno, es sei mir erlaubt, Zv.
511. svójəc, -jca, m. 1) der Seinige ( Meinige, Deinige etc., prim. svoj), der Angehörige, Jan., nk.; z lakoto krotičil je celo ljudstvo, pa ravno tistikrat svojce čudno preživi, Ravn.- Valj. (Rad); Bog čuje nad svojci, Gott beschützt die Seinigen, C.; njih roditelji ali otroci in drugi svojci, Levst. (Nauk); okrožili so jih svojci, Jurč.; maščevati se nad bratom, rodbenikom ali svojcem, Navr. (Let.); ni obdolženčevih svojcev, DZ.; — 2) der Freie, ein freier Herr, V.-Cig.
512. svojíti, -ím, vb. impf. als Eigenthum beanspruchen, in Anspruch nehmen: s. si kaj, Cig., Jan.; to motiko si sosed svoji (= pravi, da je njegova), jvzhŠt.; moja sinova si v sužnost svoji, nobenega plačila si ne svoji, Ravn.- Valj. (Rad); nazaj si s. kaj, das Eigenthum einer Sache zurückansprechen, Svet. (Rok.); (s. se česa, Gor.); — sich anmaßen, Cig., Jan., nk.; — sich zueignen, Cig., Jan.
513. 2. šápa, f. = motika, die Haue, Ip., Klanec ( Ist.)- Erj. (Torb.); — prim. it. zappa, die Haue, Mik. (Et.).
514. škríliti, -im, vb. impf. 1) pflastern, C.; — 2) die aufgegrabene Erde mit dem Rechen gleich machen, Jan., C.; den gesäeten Samen durch Rechen in die Erde bringen, C., vzhŠt.; s prosom posejano njivo škrilijo, t. j. prekopavajo jo z motikami in posekavajo plevel, Dol.
515. 2. škúlja, f. der Steinsplitter: zidarji, zidajoč zid, praznine mej večjimi kameni zatikajo s škuljami, Goriška ok., Ip.- Erj. (Torb.).
516. špę̑łta, f. ein großes Spaltstück eines Holzblockes, Cig., C., Kr.; sv. Gal v pratiki špelto nosi, Kr.; — prim. bav. spelten, f., Levst. (Rok.).
517. špı̑lja, f. die Berghöhle, die Grotte, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Mik., Trub., Kras- Erj. (Torb.), nk.; iz špilje se priplazi lisjak, LjZv.; potikuje se po špiljah in jamah, ZgD.; (tudi: špila, Mik.); — prim. hs. spila, spilja, gr. σπηλιά, σπήλαιον, Mik. (Et.).
518. štìč, interj. = štik, štu, GBrda.
519. šustẹ́ti, -ím, vb. impf. rauschen, Trst. (Let.), (šušteti) Jan.; — kaj šustiš tod? = kaj se tod potikaš? BlKr.
520. 2. tȃčka, f. dem. taca; 1) das Pfötchen; — 2) = obrabljena motika, C.; — 3) neka goba (auricula muris minor), C.
521. tāktičən, -čna, adj. k taktiki spadajoč, taktisch, Cig., nk.
522. tẹlovȃdstvọ, n. die Gymnastik, die Turnkunst, Jan., C.; telovadstva se naučiti, Telov.
523. tı̑stokrat, adv. = tistikrat.
524. tołmȃštvọ, n. die Deutung, die Erklärung, Cig. (T.); die Hermeneutik, Cig.
525. 2. tŕščica, f. = trst, trstika, ("tŕšca") Notr.
526. tȗčkati, -am, vb. impf. zerquetschen, C.; ( nam. tolčkati?).
527. tȗkaj, adv. hier, da; od tukaj do tamkaj se potikati, von Ort zu Ort sich herumtreiben, Levst. (Nauk).
528. tȗkica, f. = potič, potika, die Duckrebe, C.; — prim. tukati se.
529. uhọ̑, ušę́sa, n. 1) das Ohr; za uho udariti, počiti koga, jemandem eine Ohrfeige geben; na uho dobiti, zu hören bekommen, Levst. (Zb. sp.); na ušesa vleči, lauschen, horchen; ušesa po sebi vreči, die Ohren zurückschlagen ( v. Pferde), jvzhŠt.; pod uho si podtikati, etwas absichtlich überhören, unbeachtet lassen, Levst. (Nauk); = za uho metati (besede), Jarn.; pazljivo na ušesa jemati kaj, aufmerksam anhören, LjZv.; — ribje u. = škrga, Jan.; — 2) das Öhr (der Nadel, der Axt u. dgl.); skozi uho je sekiri vtaknjeno toporišče; — der Henkel beim Schaffe, beim Topfe; uho na zvonu, das Hangeeisen der Glocke, Cig.; — das Stiefelohr, Cig., C.; — 3) der Zipf bei einem Kleidungsstück, C.; die Klappe am Kleide, Cig.; — ušesa, die Klaue am Hammer, Cig.; — 4) morsko u., gemeines Seeohr, die knotige Ohrschnecke (haliotis tuberculata), = u. sv. Petra, Erj. (Ž.); — 5) babino uho, der Holunderschwamm, Cig.; — mačje u., die Fliegenblume (ophrys myodes), Cig.; — mišja ušesa (hieracium), Josch; — uhọ̑, gen. ušę́ta, Rož.- Kres, gen. úha, kajk.- Valj. (Rad).
530. ukoslǫ̑vje, n. die Methodologie, Cig.; die Didaktik, C.
531. urǫ́čən, -čna, adj. 1) verhext, beschrien, verzaubert; uročna živina; "ne bodi jej uročno!" pritika, kdor hvali kako žival, Tolm.- Erj. (Torb.); tudi človek je lahko uročen; uročnega človeka navadno boli glava; (úročən, Št.); — uročna ženska, (katera provzroči uroke), Jurč.; — 2) bestimmt, festgesetzt, fest: uročno mesto, ogr.- C.; uročna volja, fester Wille, C.; — genau, C.; — 3) tüchtig, vortrefflich, gut, C.; — 4) Erb-, Erbschafts-, C.; uročni sin, der erbende Sohn, ogr.- C.
532. ustrẹlíti, -ím, vb. pf. 1) einen Schuss abgeben, schießen; u. z motovilom, z motiko, einen Bock schießen, Cig.; — 2) erschießen, todt schießen; u. se, sich erschießen.
533. utŕkniti, -tȓknem, vb. pf. aufhören, ablassen (o bolečini), ( nam. utrgniti?), Vas Krn- Erj. (Torb.).
534. vȃdbənik, m. der Praktikant, DZ.
535. vȃjenəc, -nca, m. der Praktikant, der Eleve, Cig., DZ.
536. vdẹjáti, vdẹ́ti, vdẹ́nem, vb. pf. hineinthun, hineinsetzen, hineinfügen; v. nit v šivanko, einfädeln; tudi: šivanko vdeti, Gor.- DSv.; v. nov zob v čeljust; vdeti vrata, die Thüre einhängen, Gor.- DSv.; — v. jo, es treffen, Jan., C.; — v. se, hineingerathen: otroci se dostikrat vdenejo mej klade, da ne morejo nikamor, Notr.; — v. se, in eine Klemme kommen, M.
537. vdẹ́vati, -vam, -vljem, vb. impf. ad vdejati, vdeti; — v. se v kako stvar = vtikati se vanjo, Kras- Erj. (Torb.).
538. 1. vẹ́gati, -am, vb. impf. 1) schwanken, nicht gerade stehen, nach einer Seite hin das Übergewicht haben, Z., Ip.- Mik., BlKr.; skleda vega, kadar ne stoji trdno, ker ima takšno dno, ki se ne dotika povsod svojega stališča, Lašče- Erj. (Torb.); vegati na dve strani, hin und her schwanken, Levst. (Zb. sp.); — tudi: v. se, C.; voz se vega po slabem potu, a tudi vinjen človek se vega, rekše, omahuje zdaj na to, zdaj na ono stran, Rihenberk- Erj. (Torb.); — ta stvar se še vega, t. j. ni še trdno določena, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) sich werfen (o deskah), Cig.
539. vę́slica, f. 1) eine einem Ruder ähnliche Schaufel, bes. die Kohlenschaufel; tudi: véslica, Valj. (Rad); — 2) lopatica, s katero se žganci mešajo, Valj. (Rad); — 3) veslice so pri vinski preši tista brunca, katera se nad slemenom vtikajo, jvzhŠt.
540. vladoslǫ̑vje, n. die Politik, Cig.
541. vladoznȃnstvọ, n. die Politik, Jan.
542. vráč, m. der Arzt, Meg., Habd., ogr.- Mik., Mur., Cig., Jan., Nov., vzhŠt.; — der Heilpraktiker, Levst. (Nauk).
543. 1. vrẹ̀d, vrẹ́da, m. 1) die Verletzung: kožo braniti vsakovrstnih vredov, Erj. (Som.); — pos. neka bolezen, katero dobode človek črez pas od velikega truda ali sedeža, C., GBrda, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Dol.; vred sem dobil, ich habe mich überhoben, Cig.; — der Leibschaden, Štrek., DSv.; — die Milz- o. Leberverhärtung, C.; — 2) das Geschwür, die Eiterbeule, Met., Mur., Jan., C.; dotikati se vredov gobavih, Cv.; der Karbunkel, C.
544. vštrı̑c, I. adv. nebeneinander, in gleicher Linie o. Fronte; v. sva stala, hodila; — II. praep. c. gen. neben, parallel an; v. koga stati; ali smem vštric tebe iti? Jurč.; drug v. druzega se postaviti, in Stirnreihen sich aufstellen, Telov.; — neben: zakaj Bog v. dobrih toliko hudobnih ljudi trpi? Ravn.
545. vvǫ́dən, -dna, adj. Einleitungs-, nk.; vvǫ̑dna pesen, nk.; vvodni članek, der Leitartikel, nk.; vvodne poizvedbe, Vorerhebungen, DZ.
546. zabáviti, -bȃvim, vb. pf. 1) aufhalten, zurückhalten, Habd.- Mik.; delo jo je zabavilo dostikrat do kasne noči, LjZv.; — verweilen: z. se okoli česa, Cig. (T.); — 2) otroka z., das Kind besänftigen, stillen, M., Z.; — 3) z. se, sich zerstreuen, sich unterhalten, Cig., Cig. (T.); (po drugih slov. jezikih).
547. zabẹlẹžávati, -am, vb. impf. = zabeleževati: z. kaj v pratiko, Levst. (Nauk).
548. zafŕnkati, -fȓnkam, vb. pf. vergeuden, verschleudern: denar je zafrnkal, Fr.- C.; ( nam. zafrkati?).
549. zahŕskati, -hȓskam, vb. pf. aufwiehern, Jan. (H.), Levst. (Zb. sp.); ( nam. zahrzkati?).
550. zaklı̑nski, adj. Zwickel-: z. šiv (stik) na črepinji, die Ypsiloide, Jan. (H.).
551. zamę̑ra, f. 1) der bedungene Drescherlohn in natura (meist jeder 10. bis 12. Metzen des gedroschenen Getreides): mlatičevska z., Fr.- C.; ( prim. mertik); — 2) der Verlust am Maße, das Einmaß, das Untermaß, Cig.; — 3) die Verübelung, die Verargung, der Verdruss, die Ungnade; glej, da ne bo zamere! brez zamere! entschuldige! nichts für ungut! v zamero priti, in Ungnade fallen; s kom si v zameri biti, auf gespanntem Fuße mit jemandem sein, Cig., C.; zamere, za zamero prositi, um Verzeihung bitten; — tudi zámera, ogr., kajk.- Valj. (Rad).
552. zasẹ̀k, -sẹ́ka, m. 1) der Hackenhieb, Cig.; — der Einhau: limanice vtikati v zaseke, Glas.; der Einschnitt ( z. B. in einem Balken, worein ein anderer passt), die Lasche, Cig. (T.); — der Einschnitt ( math.), Cig. (T.); — 2) = zaseka 2), der Verhau, Jan., Bes.; — 3) = zaseka 3), eingehackter Speck, Mur., C., Mik.
553. zatòr, -tǫ́ra, m. das Verderben, C., Mik., on, to je moj zator! BlKr.; na z. biti domovini, dem Vaterlande zum Verderben gereichen, Navr. (Let.); — die Unterdrückung, Cig. (T.), C., DZ.; na zator one plehke beletristike, Zv.; — tudi: zátor.
554. zíbẹł, -ẹli, f. die Wiege; od zibeli do deske, (do motike, do groba), von der Wiege bis zum Grabe, Cig.; — tudi zibẹ̑ł, -ẹ̑li, Valj. (Rad).
555. zlobíti, -ím, vb. impf. 1) böse machen, Mur.; — 2) z se, zürnen, wüthen, sich ärgern, Meg., Mur., Cig., Jan.; zakaj se ajdje zlobe? Dalm., Trub.; tako divja ino se zlobi ta svet, Trub.; — 3) z. se, drohen, C.; z. se komu, Jarn.; zlobi se mu, da ga bo otepel, da mu bo hišo podžgal, Fr.- C., Savinska dol.- DSv.; — 4) z. se, großthuend versprechen: že dolgo se zlobi, da bo v mesto šel, C.; 46 let se je ta tempelj delal, in ti se ga zlobiš v treh dneh postaviti? Ravn.; Tam se mladenič ne zlobi Biti modrejši kakor ti, Slom.
556. zlòg, -lǫ́ga, m. 1) die Contribution, die Beisteuer, C.; die Concurrenz, Levst. (Pril.); z. k davkom, die Steuerumlage, Levst. (Nauk); — 2) die Structur ( min.), Cig. (T.), Erj. (Min.); — 3) der Stil (po češ., rus.), Cig.; stavbinski z., der Baustil, LjZv.; die Diction, Cig. (T.); ( prim. slog); — 4) der Einklang, Cig.; — 5) die Fuge, Cig.; ( prim. stik); — 6) die Silbe, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); ( stsl., rus.); — 7) = širok ogon, ein breites Ackerbeet, C.; ( prim. slog); — 8) etwas Zusammengelegtes: z. drv, ein Holzstoß, z. snopja (= zloženo snopje), C.; — der Schrift- o. Tonsatz, h. t.- Cig. (T.).
557. znakoslǫ̑vje, n. die Zeichenkunst, die Semiotik ( hist.), Cig. (T.).
558. zvokoslǫ̑vje, n. die Akustik, Cig. (T.), C.
559. živíti, -ím, vb. impf. ernähren, erhalten; s kruhom koga ž.; kako bi on imel ženo ino otroke živiti? Trub.; s prejo ga je živila, Ravn.; ž. se s čim, von etwas leben, sich nähren; nima se s čim ž., er hat nichts zu leben, Cig.; ž. se s tatvino in razbojem, C.; ž. se ob čem, = ž. se s čim, Cig., Jan.; tudi: ž. se od česa; — Bog te (vas) živi! Gott erhalte dich (euch)! Bog živi! Gott erhalte! — tudi: žíviti, Kr.
560. žížniti, žı̑žnem, vb. impf. = tleti: pepel žižne, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); tudi ž. se: kotel se žižne, t. j. iskre se mu po zunanji plati delajo, Tolm.; (morda nam. žižnjati? Štrek. [Let.]).

   1 101 201 301 401 501

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani