Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (35.301-35.400)

2. devetkáti, -ȃm, vb. impf. schwatzen, Lašče- Levst. (M.); — prim. dvekati, dvečiti.
devetkẹ̑la, f. die Schwätzerin, Lašče- Levst. (M.).
devetodeželjàn, -ána, m. prebivavec devete dežele, Zv., DSv.
devetodȗšnik, m. = srakoper, der Neuntödter (lanius collurio), C., Z.
devetogȗbnica, f. die Löserdürre (goveja bolezen), Cig., C.; d., najhujša živinska bolezen, Vrtov. (Km. k.).
devetoǫ́gəłnik, * m. das Neuneck, Cig.
devetovı̑žnik, m. die Singdrossel, Gor.
devetozlǫ́žən, -žna, adj. neunsilbig, Cig., Jan.
devę̑tred, * num. = devetdeset, Kor.- Cig., M.; devetred let, Slom.
devę̑tredni, num. = devetdeseti, C.
dẹvíca, f. 1) die Jungfrau, das jungfräuliche Mädchen; d. Marija; — 2) divja d., das Springkraut (impatiens noli tangere), C.
dẹvíčən, adj. Jungfer-; devična kožica, das Jungferhäutchen, C.; devični klošter, das Jungfrauenkloster, Jsvkr.; jungfräulich: devično truplo, Kast.; božja devična mati, Guts. (Res.); — pogl. deviški.
devičeváti, -ȗjem, vb. impf. Jungfrau sein, ledig sein, Cig., C.
dẹvíčica, f. dem. devica, 1) das Jüngferchen; — 2) die pfirsichblättrige Glockenblume (campanula persicifolia), M.
dẹvíčina, f. 1) lediges Frauenzimmer, C.; — 2) neka vinska trta, C., Brežice- Erj. (Torb.); weißer Räuschling, Trumm.
dẹvı̑čji, adj. = deviški, Mur., Trst. (Let.).
dẹvı̑čnica, f. 1) die noch unbefruchtete Bienenkönigin, Cig., Valj. (Rad); — 2) die Jungferbirne, Cig.; — 3) das Maiglöckchen (convallaria majalis), Rodik na Krasu- Erj. (Torb.).
dẹvı̑čnik, m. 1) der Jungfernschwarm, Cig., C., Gol.; — 2) der Jungfernapfel, Cig.
dẹvı̑ški, adj. Jungfrauen-, jungfräulich; d. venec, der Jungfernkranz; d. stan, der Jungfernstand.
dẹvı̑štvọ, n. die Jungfrauschaft, der Jungfernstand; v devištvu umreti, als Jungfrau sterben, Cig.
dẹ̑vka, f. das Mädchen, C.; dečki in devke, ogr.- Valj. (Rad).
dẹvǫ̑jčica, f. dem. devojka; das Mädchen, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
dẹvǫ̑jčina, f. = devojka, SlN.
dẹvǫ̑jka, f. das Mädchen, Alas., GBrda; tudi: dẹ́vojka, ogr.- Valj. (Rad).
dę́vžnjak, m. = žep v obleki, Savinska dol.
də̀ž, dəžjà, m. der Regen; d. gre, es regnet; (d. hodi, V.-Cig., Guts.; molil je, naj dež ne hodi, Ravn.); d. je šel, kakor bi iz škafa lilo, es regnete in Strömen, Cig.; k dežju se pripravlja, ein Regen ist im Anzuge, C.; d. je začel, nehal, es begann, hörte auf zu regnen; d. je, d. je bil, wir haben, hatten Regenwetter; pohleven d., milder Regen; solnčni dež, der Sonnenregen, C.; krvavi d., der Blutregen, Cig. (T.); ob dežju, v dežju, im Regenwetter; — ( gen. tudi dəžà, Valj. (Rad); dèž, déža, jvzhŠt.; dèždž gen. deždžà, ogr., kajk.- Valj. [Rad]).
1. dę́ža, f. 1) der Kübel (zlasti posoda za maslo); — 2) der Bienenkorb, C.; — 3) die Mulde, die Maltertruhe, C.; — iz nem. "Döse", Mik.
2. dę́ža, f. = kvas, drožice, C., (diža) jvzhŠt.; — umešeno testo: deža shaja, Podgorjane- Štrek. (LjZv.); — prim. srvn. deisme, frankovsko: dös'n, Sauerteig, Štrek. (LjZv.).
də̀žej, m. dem. dež, sanfter Regen, Guts., Rož.- Kres.
dəžə̀k, -kà, m. dem. dež; sanfter Regen; (dȇžək, jvzhŠt.).
dežę̑ł, f. = dežela, Cig., Jan., Mik.; Notri v deveto dežel, Npes.- Glas.; srečna Olentova dežel! Jurč.; pesem gre v dežel, das Lied verbreitet sich unter das Volk, Cig.; vsa naša dežel pripoveduje, Levst. (Zb. sp.); knjigo v d. poslati, prišla je knjiga v d., Levst. ( LjZv.); tudi: v déžeł, nk.
dežéla, * -ę̑, f. 1) das Land; deželo prepovedati komu, jemanden verbannen, Meg.; žitna, vinska d., ein Getreide-, Weinland; deveta d., ein fernes, mythisches Land; krtova dežela = das Grab; v krtovo deželo iti = sterben; — 2) (po nem.) das Land (im Gegensatz zur Stadt): iz mesta in z dežele, LjZv.; — tudi: dežę̑la.
deželák, m. = deželjan, Jarn., Mur., C.; deželjaki bližnjih dežel, Vod. (Izb. sp.).
dežę́łən, * -łna, adj. Land-, Landes-; deželni glavar, der Landeshauptmann, deželni zbor, der Landtag, deželni odbor, der Landesausschuss, d. poslanec, der Landesabgeordnete, deželno sodišče, das Landesgericht, deželni zaklad, der Landesfond, deželno zastopstvo, die Landesvertretung, nk.; tudi: dežéłən.
deželjàn, -ána, m. der Landeseingeborene, Mur., Cig.; Ptolemeus je prvič svoje deželjane in veljake vkup zvabil, schrieb seinen ersten Reichstag aus, Dalm.; — der Landsmann, Alas., Dict., Mur., Ravn.; sreča mu je za učenca naklonila mladeniča, deželjana, ne rojaka, Str.
deželjȃnka, f. die Landeseingeborene, Cig.; die Landsmännin ( prim. deželjan).
dežełnovládən, -dna, adj. Landesregierungs-, Cig.
dežełnozbǫ́rən, -rna, adj. Landtags-, Levst. (Pril.), Nov., nk.
dę́žən, -žna, das Heilkraut, die Bärenklau (heracleum sphondylium), Cig., Jan., C., Medv. (Rok.).
dəževȃnje, n. anhaltender Regen; povsodnje d., der Landregen, Cig. (T.).
dəževáti, -ȗje, vb. impf. anhaltend regnen; v eno mer dežuje; — nebo močno dežuje, Levst. (Zb. sp.).
dəžę́vən, -vna, adj. regnerisch: deževno vreme, regnerisches Wetter; deževen veter, Regen bringender Wind, Dict.; deževna rja, der Mehlthau, Cig., Jan.
dəžę̑vje, n. anhaltendes Regenwetter; o deževju, zur Regenzeit.
dəžę́vnica, f. 1) das Regenwasser; — 2) der Regenwurm (lumbricus terrestris), V.-Cig.; — 3) der Mistblätterschwamm, Cig., C.; — 4) pl. deževnice, die Hyaden, das Regengestirn, Cig., C.
dəžę́vnik, m. 1) der Regenpfeifer (charadrius pluvialis), Cig.; grivasti d., der Halsbandregenpfeifer (char. hyaticula), Cig.; — 2) = hudournik, die Thurmschwalbe (cypselus apus), Dol.- Z.; — 3) der Dickfuß (oedicnemus crepitans), C., Z.; — ( die Rohrdommel, Dalm.); — 4) = deževnica, der Regenwurm (lumbricus terrestris), Erj. (Ž.), C.
dəžína, f. das Regenwasser, C.
dəžíti, -ím, vb. impf. 1) regnen, Mur., Cig., Jan., C., Mik., Boh.; deží, es regnet, Cig., Trub.; ne bo dežilo, Dalm.; Če na Gregorjevo deži, bode dobro leto, Navr. (Let.); dežilo je iz nebes ogenj in žveplo, Trub.; — oblaki dežé, Krelj; — 2) regnen lassen: on hoče dežiti črez neverne, Krelj; kamenje in skale iz nebes dežiti, Bas.; oče deži črez pravične in nepravične, Jap. (Sv. p.).
dəžjemèr, -mę́ra, m. der Regenmesser, das Ombrometer, Cig. (T.), Jes.
dəžník, m. der Regenschirm, Cig., Jan., C., nk.
diadēm, m. obglavni ukras, pos. vladarski, das Diadem.
diagnōza, f. spoznanje bolezni, die Diagnose.
diakrītičən, -čna, adj. razločevalen, diakritisch: diakritična znamenja, nk.
dialēktičən, -čna, adj. dialektisch, Cig. (T.).
dialēktika, f. znanstvena metoda modroslovskega razmotrovanja, die Dialektik.
díčən, -čna, adj. ruhmvoll, Cig.; — prächtig, Z., M.; moj dični, mein Geliebter, moja dična, meine Geliebte, Npes.- M., Notr.; sinek moj dični! (tako se dobrikajo detetu) Notr.- Erj. (Torb.).
díčiti, dı̑čim, vb. impf. 1) lobpreisen, ogr.- Mur., Jan.; d. se, sich brüsten, Habd.; — 2) kosen: lepo se dičita ptička dva, Notr.- Z.; — 3) d. koga, kaj, zieren, jemandem, einer Sache zur Zierde gereichen, Cig., nk.
didāktičən, -čna, adj. poučen, didaktisch, Cig. (T.).
dideldȃjčək, -čka, m. dem. dideldajek; der Sprudler, womit man eine Mischung von Wein mit Sauerwasser moussieren macht, C., Glas.; prim. direndaj.
dierēza, f. die Diärese.
dietētičən, -čna, adj. diätetisch, Jan.
dietētika, f. nauk, kako je treba živeti in se hraniti, die Diätetik.
dı̑gati, -am, vb. impf. fiedeln, Cig.; ( prim. digo, digo: tako se oponaša godenje na gosli).
dı̑h, m. der Hauch, Cig., Jan., C.; Tvoj dih je ustvaril solnca nova, Vod. (Pes.); strupeni dih, der Gifthauch, Cig.; — der Athemzug; do zadnjega diha, Mik.; — der Athem, Mur., Cig., Jan.; lahek d., leichtes Athmen, Z.
diháłən, -łna, adj. Athmungs-: dihalna živila, Athmungsnährstoffe, Erj. (Som.).
dihȃłke, f. pl. = skrge, Erj. (Izb. sp.).
dihálọ, n. 1) das Athmungsorgan, Cig. (T.), Erj. (Ž.), Svet. (Rok.), nk.; — 2) der Duft, ogr.- Mik., C.; — tudi: díhalọ, Valj. (Rad).
díhanje, n. 1) das Athmen; — 2) das Riechen.
díhati, dı̑ham, -šem, vb. impf. athmen; težko d., einen schweren Athem haben; d. kaj iz sebe, etwas ausathmen; v sebe d., einathmen; v koga d., jemanden anathmen; z enimi usti mrzlo in vroče dihati (= drugače govoriti in drugače misliti), Krelj; — hauchen: veter diše, kamor hoče, Trub.; — 2) = duhati, riechen: vzemi mravljincev eno pest, preteri jih in diši tisto, Jurč.; — schnupfen: tobak d., Z., Podkrnci- Erj. (Torb.).
díhavica, f. die Schwerathmigkeit, Z.
díhavičən, -čna, adj. schwerathmig, Slom.
dihetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. schnell athmen, C.
dı̑hljaj, m. der Athemzug; poslednji d., der letzte Athemzug, Cig., Jan., M.
dihljáti, -ȃm, vb. impf. sanft hauchen: d. vonj na koga, jemanden anduften, Cig.
dı̑hnik, m. die Ranke (sisymbrium sp.), Koborid- Erj. (Torb.).
díhniti, dı̑hnem, vb. pf. 1) hauchen; d. v koga, einen anhauchen, d. na kaj, etwas behauchen, Cig.; — 2) einen Athemzug thun.
dihtẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) stark athmen, schnauben, Cig., Jan.; tako dihtim, kakor kovaški meh, Jurč.; Savel je dihtel pretenje in morijo, "Saul schnaubete mit Dräuen und Morden", Sv. pis.- Cig.; — d. po čem, nach etwas heftig verlangen, lechzen, Cig., Jan., Šol., C.; človek, ki po visokosti dihti, Ravn.; tudi: d. za čim, C.; — 2) einen Geruch verbreiten, Mik.; duften, Mur.; prim. dehteti.
dihtìv, -íva, adj. begierig, Cig., Jan.; eifrig, C.; mladostna kraljica je dihtivo poslušala razgovor, Glas.
dijáče, -eta, n. das Studentlein: ubogo d., SlN.
dijáčiti, -ȃčim, vb. impf. 1) Student sein, Zora; — 2) d. za mrličem, eine Leiche besingen, (dj-) Dol.- Cig.
dijáčki, adj. 1) lateinisch, Habd.; — 2) = dijaški, Mik.
diják, m. der Student, Habd., Mur., Cig., Jan., nk.
dijakováti, -ȗjem, vb. impf. Student sein, Bas.
dijáški, adj. Studenten-, Jan., nk.; dijaško življenje, das Studentenleben, nk.
dijȃštvọ, n. das Studententhum, die Studentenschaft, nk.
díka, f. die Pracht, die Herrlichkeit, Z., Burg., Mik.; d. nebeška, die himmlische Glorie, Mur.; Salomon v svoji diki, C.; dika obladanja, der Triumph, C.; — die Zierde, der Ruhm, Cig., Jan., C., nk.
diktātor, -rja, m. oblastnik z neomejeno oblastjo, der Dictator.
dı̑la, f. das Brett, die Diele; — = lopar, V.-Cig.; — das Nudelbrett, Vod. (Izb. sp.); — pl. dile, der Dachboden: na dilah, auf dem Dachboden; prim. nem. Diele, bav. die dielen = der Dachboden, C.
dilēma, f. der Doppelsatz, der Doppelschluss, das Dilemma, Cig. (T.).
diletānt, m. kdor se iz veselja postransko s kako rečjo peča, der Dilettant.
diletantīzəm, -zma, m. der Dilettantismus.
diletantováti, -ȗjem, vb. impf. Dilettant sein: vse preveč diletantujemo, Levst. (Zb. sp.).
dı̑lica, f. dem. dila; das Brettchen.
dı̑lj, adv. v dilj zvoni = v nedeljo k maši prvič "vabi", Št.- Erj. (Torb.); = na dilj zvoni, C.; — vse v dilj, vse v en dilj gre dež, ohne Unterbrechung, Lašče- Erj. (Torb.).
diluviālən, -lna, adj. Diluvial-: diluvialna tvorba, das Diluvialgebilde, Cig. (T.).
dilūvij, m. naplavnina iz predčloveške dobe, das Diluvium, Cig. (T.).
dìm, díma, m. der Rauch; ves v dimu, rauchumhüllt, C.; dim je v sobi, es raucht im Zimmer; nehal je dim, es hat ausgeraucht, Cig.; meso na dim, v dim obesiti, das Fleisch zum Selchen aufhängen; iz dima v ogenj = aus dem Regen in die Traufe, Met.
díma, f. krava dimaste barve.
dimálja, f. = dima, Lašče- Levst. (M.).
dimè, -ę́ta, m. schwarzrother Ochs, Mik., Valj. (Rad).
dı̑məc, -mca, m. 1) = dime, Cig., Jan., M., Valj. (Rad); — der Braunschecke, Jan.; — 2) prvo žganje, ki priteče po cevi, BlKr., Ip.- Erj. (Torb.).

34.801 34.901 35.001 35.101 35.201 35.301 35.401 35.501 35.601 35.701

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA