Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
rob (756-855)
-
3. mŕčati, -í, vb. impf. mrči = mršči, prši, es rieselt, M., C.; = iz megle drobi, C.
-
mrkáčiti se, -ȃčim se, vb. impf. sich begatten (o drobnici), Lašče- Levst. (M.).
-
mŕkati se, mȓkam, -čem se, vb. impf. brunften (o drobnici).
-
mŕkav, adj. brunftig (o drobnici), Jan.
-
mrlẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) schwach brennen, schwach schimmern, Mur., Cig., Jan., C.; nekoliko zvezd je mrlelo na nebu, Glas.; lahke, redko razstlane oblačice so mrlele po obzorju, LjZv.; — 2) schwach sein, hinsiechen, C.; tri mesece mrli brez sluha in vida, Zora; in Gedanken vertieft ruhig dasitzen, Z.; — 3) wenig regnen, M.; rieseln: n. pr. droben dež mrleje (= mrli), Krn- Erj. (Torb.); iz megle mrli, C.
-
mršẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) schwach regnen, Cig.; — 2) mrší = droban sneg pada, Ip.- Erj. (Torb.); — nam. mrščeti? prim. mrščati.
-
mrtvę̑n, adj. abgestorben, alt: mrtvena otroba, nicht mehr gebärender Mutterleib, C.
-
mŕva, f. 1) ein Bisschen; m. moke, soli, kruha; m. časa, ein Weilchen, ein Augenblick, Cig., C.; mrva do mrve, gänzlich, C.; mrve = senen drobir, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.); mrve, die Sägespäne, Bolc- Erj. (Torb.); — 2) das Heu, Mur., Cig., C., Kr.; — 3) ovčje ime: majhna in drobna ovca, Kanin- Erj. (Torb.).
-
mrvína, f. = drobtina, Kras- Erj. (Torb.).
-
mȓvnjak, m. strm rob, koder se mrva za ovce kosi, Poh.
-
muljȃva, f. 1) abgestreiftes Laub, Z.; das Laubfutter, C.; — 2) = namuljena mlada trava, Lašče- Levst. (M.); das Jätgras, Cig., Jan., C.; grünes Futter, Jan.; tečna m., Zv.; Srnica mlada, nedolžna se pase, Kder v senci mehka muljava rase, Levst. (Zb. sp.); — 3) der Grasplatz, die Weide, Cig., Jan., C.; z drobnico so odete muljave, Ravn.; — 4) der Knöterich (polygonum), Cig., Jan., C.; prim. 2. moljava.
-
2. múra, f. nasip razdrobljenega kamenja, Zora; — prim. kor.-nem. murre, bav. mur, it. mora, Steingerölle.
-
múzast, adj. 1) schmunzelnd, M.; — 2) mit zurückgebogenen Hörnern: m. vol, muzasta krava, Ig, Svet. (Rok.); — hörnerlos, M.; muzasta in rogata drobnica, Bes.
-
múzgati, -am, vb. impf. 1) quetschen, C.; — mit zahnlosem Munde essen, C.; (den Saft) aussaugen, C.; dete muzga namočen kruh ali jabolko, BlKr.; cukrene reči m., Štrek.; — 2) die ganze, unverletzte Rinde von einem frischen Stabe loslösen: vrba se da muzgati, C.; — lešniki se muzgajo t. j. se dajo lahko izrobkati, Gor.; — tudi: muzgáti.
-
nà, I. praep. A) c. acc. kaže 1) kam je kaj namerjeno; v prvotnem pomenu se nanaša na navzgor obrnjeno površje kake stvari; auf; na tla pasti, na hrib iti; na konja sesti; na klin obesiti; ozreti se na koga, seinen Blick auf jemanden hin richten; na božjo pot iti, eine Wallfahrt unternehmen; na vas (auf den Dorfgrund) je prilezel od očetove hiše, LjZv.; — na desno, na levo, rechtshin, linkshin; rechts, links; — na misel priti, in den Sinn kommen; — in der Richtung gegen —; blago gre na Ljubljano, na Trst; — glagol, h kateremu spada predlog, je izpuščen: nima kaj na-se ( namr. dejati) = nima kaj obleči, Gor., Dol.; zmerom kaj na-se potrebujem, Ravn. (Abc.); medu na kruh prositi, Ravn. (Abc.); — 2) to, proti čemur se kaj sovražno obrača: gegen; na sovražnika iti; le-to je kaštiga na nezahvalnost, Krelj; pritožba na županove naredbe, na prisojeno kazen, Levst. (Nauk); — 3) namen, smoter, uspeh: zu; na pomoč priti; na posodo vzeti; na gosti povabiti; na semenj iti; na prodaj imeti; na znanje dati; — troški na zdravnike; pesem na ples, ein Tanzlied, Dict.; — to ti bode na škodo; na kvar; na odpuščenje grehov; na pokoro potreben, ogr.- C.; hasnovit na učenje, ogr.; na tvoje zdravje! na svojo srečo, zu seinem Glücke; na svojo nevarnost, auf eigene Gefahr; na zveste roke, auf Treu und Glauben, Cig.; — na smrt bolan, lebensgefährlich krank; na smrt obsoditi koga; — 4) čas: auf, an, in; na stare dni prosjačiti; na jesen, im Herbste; na večer, am Abende; petkrat na leto; trikrat na dan; na vsak drugi dan, jeden zweiten Tag; na sv. Rešnjega Telesa dan; na 5. dan malega travna, Kast.; na veliko nedeljo; na praznik sv. Štefana; na zadnjo uro; na zadnje, zuletzt; — na deset let v zakup vzeti; na vekomaj, na veke, in Ewigkeit; — na to (nato), darauf; dan na dan, Tag für Tag; Zemljana jaz slednjega štel sem, Kar vek jih na vek je rodil, Greg.; uro na uro streči, kdaj bode prišel, Jurč.; — na jezo piti; — (vzrok:) na to, na tisto, auf dieses hin, infolge dessen; — 5) dele, na katere se deli celota: in; hleb na pet kosov razrezati; na dvoje, entzwei; — 6) objekt nekaterim glagolom: an, auf; misliti na kaj; paziti na kaj, koga; pozabiti na kaj; upati na kaj; — 7) na kar se kdo roti, zaklinja (prisega): bei; na mojo vero, na mojo dušo! LjZv.; na svojo čast in svoje poštenje; na Boga obljubiti, bei Gott geloben, Levst. (Pril.); na svoje poštenje kaj obljubiti, auf seine Ehre versprechen, Cig.; — 8) način; na ves glas, sehr laut; na vse grlo, aus vollem Halse; na vso moč, mit aller Kraft; na skakaj pridirjati, im Galopp ankommen; na smeh, na jok se držati, eine lächelnde, weinerliche Miene machen; vrata na stežaj odpreti, die Thüre angelweit öffnen; na vprašanje in odgovor zložen, katechetisch, Krelj; na besede (= z besedami) povedati, Navr. (Let.); na dolgo in široko pripovedovati, ausführlich erzählen; bilo jih je na stotine, zu Hunderten; na kupe, na cente, haufen-, centnerweise; na drobno, na debelo prodajati, en detail, en gros verkaufen; na skrivaj, heimlich; na mesta, stellenweise, LjZv.; na ravnost, gerade aus; na tanko, genau; na drobno zmleti, fein zermahlen; na prebitek, im Ueberfluss; na pol suh, halb trocken; na robe, verkehrt; miza na štiri ogle (viereckig) rezana; črevlji na kveder šivani; stolec na tri noge, ein Dreifuß; na up, auf Credit; na vero, auf Treu und Glauben, Navr. (Let.); — 9) sredstvo: na klavir igrati, na harmonike delati, na klarinet piskati; na daljnogled gledati, na mašne bukvice moliti, Zv.; mlin na sapo; na dlan meriti: kdo meri vode na dlan? Ravn.; — 10) to, na kar se kaj nanaša; lakomen na denar; on je na denar, kakor mačka na salo, Erj. (Izb. sp.); slep na eno oko; dosti na število, Dict.; deset metrov na dolgost; učen na sv. pismo, in der hl. Schrift, Ravn.- Mik.; na rože študirati, sich mit der Blumenkunde beschäftigen, LjZv.; kupci na kože, Danj. (Posv. p.); kupec na vino = vinski kupec, C.; nevarnost na pogorišča, die Feuersgefahr, Gor.; na oko, dem äußeren Anscheine nach; kaj velja na oko, če ni na roko (bequem)! Jan. (Slovn.); lep na oči, schön anzusehen; dober na usta, von gutem Geschmack, Gor.; — B) c. loc. kaže 1) to, čemur na površju ali na strani je ali se godi kaj: auf, an; na gori bivati; na strehi stati; na polju, na vrtu delati; na konju sedeti; na Koroškem, na Laškem, in Kärnten, in Italien; na tujem, in der Fremde; na kmetih, auf dem Lande; kralj na Hrvatih, na Ogrih (= na Hrvatskem, na Ogerskem), Rec.- Let.; na domu, auf dem Heimbesitz; zvezde na nebu, die Sterne am Himmel; na strani, zur Seite; na desni, levi strani, rechts, links; na jugu, im Süden; — na solncu, an der Sonne (= auf der von der Sonne beschienenen Fläche); Sedem let na dnev' (am Tageslicht) ni bil, Npes.-K.; — na potoku prati, am Bache die Wäsche waschen; na Dunaju, in Wien (= an der Donau); na Reki, in Fiume; — (o osebah): na modrih svet stoji; na tebi ne morem najti takih napak; na tebi je, es hängt von dir ab: — (krajevni pomen je predejan na dejanje ali stanje): na tlaki; na plesu; na vojski; na lovu; na straži; na izpovedi, bei der Beichte, Krelj, Polj.; na izpraševanju, bei der Ausfrage; na izgubi biti, einen Schaden, Verlust haben; na dolgu biti, ostati, schuldig sein, bleiben; na smrti ležati, zu Tode krank darnieder liegen, Vrt., Zv.; — na mislih, na umu imeti, im Sinne haben; na sumu imeti, im Verdachte haben; zdaj je na tem, jetzt steht die Sache so, Vod. (Pes.); ako bi bilo na tem, wenn es darauf ankäme, Podkrnci- Erj. (Torb.); — 2) kako se kaj vrši (način, sredstvo); na rokah nositi; na nogah stati; na hrbtu ležati; na kolenih prositi; na rokah, na dnini živeti, von der Hände Arbeit, vom Tagwerk leben, Ravn.; na opresnem kruhu živeti, Ravn.; na kupilu, kupičku živeti, sich alle Bedürfnisse kaufen müssen; — na tihem, in der Stille; na naglem, plötzlich; na skrivnem, im Geheimen; na skorem, in Bälde, Vest.; na kratkem popisano, Habd.- Levst. (Rok.); sklad na tesnem prime cepič, Pirc; — na redci, selten, ogr.- Mik.; na nagli, plötzlich; na gosti, dicht, na dolzi, in die Länge hin, ogr.- C.; — 3) ceno: ta konj je na velicih denarjih = je drag, Podkrnci- Erj. (Torb.); — 4) na kar se kaj nanaša: an; na enem očesu slep, Met.; na jetrih, na srcu bolan; na duši in telesu zdrav; bogat na čem, reich an etwas; — II. adv. v sestavah z adjektivi, katerim daje pomanjševalen pomen (rabi se tako le redkoma); narus, etwas braun, nabel, etwas weiß, načrnel, etwas roth, C.; nágluh, nákisel, nákriv, Levst. (Rok.); — III. praef. 1) daje glagolom pomen, ki se vjema s pomenom prepozicije z akuzativom ali lokalom: auf-, an-; nabosti, aufspießen; navreči, daraufgeben; najti, (auf etwas kommen) finden; napasti, anfallen; napeljati, anleiten; napisati (na tablo), aufschreiben; nasaditi, natekniti, aufstecken; — nagovoriti, bereden; navaditi, angewöhnen; napiti komu, jemandem zutrinken; napraviti koga na kaj, jemanden zu einer Sache bewegen; naučiti, (mit Erfolg) lehren; — 2) pomenja, da je dejanje le načeto, ali da se dejanja le nekoliko zvrši: an-; nagniti, zu faulen anfangen; nalomiti, anbrechen; narezati, anschneiden; navrtati, anbohren; načeti hlebec, den Brotlaib anschneiden; — 3) kaže, da se je dejanje zvršilo na neki količini kake stvari ali na nekem mnoštvu predmetov, ali da je do nekega konca dospelo: naliti vode v kozarec, eine bestimmte Quantität Wasser ins Glas gießen; nadrobiti kruha v kavo; nakositi trave za živino; nasekati (veliko, malo, dosti) drv; naloviti ptičev; naklati piščancev; naprositi težakov za kop; nasušiti vagan hrušek; — 4) pri refleksivnem glagolu pomenja zvršitev dejanja do sitosti: sich satt —; najesti se; napiti se; nagledati se; naklečati se; naplesati se; naskakati se; — 5) včasi le iz nedovršnih glagolov dela dovršne; — nabiti koga; naroditi se.
-
nadẹ́lati, -dẹ̑lam, vb. pf. 1) mit Holz belegen, fournieren, Cig.; nadelana roba, fournierte Arbeit, Cig.; — 2) besticken, C.; Nadelana peča, gesticktes Haupttuch, Z.; — 3) cesto, pot n., durch Beschotterung u. dgl. eine Straße, einen Weg herstellen, Z., Ravn.; Nadelana cesta, Ne zajemajo pesta, Vod. (Pes.); po slabo nadelanem potu, Jurč.; — 4) eine gewisse Menge von einer Sache verfertigen: veliko zaloge n., Ravn. (Abc.); — 5) nadelan je, er hat einen Rausch, Cig., Gor.
-
nadółbsti, -dółbem, vb. pf. zusammenmeißeln: n. drobirja; aufmeißeln, Cig.
-
nadrȃbljati, -am, vb. impf. ad nadrobiti; anbrocken, Jarn.
-
nakládnost, f. die Ladefähigkeit: n. ladje, n. parobroda, DZ.
-
nakrásiti, -im, vb. pf. ausschmücken, nk.; n. komu grob, Cv.; — tudi: -íti.
-
naməkníti, -máknem, vb. pf. 1) dazugeben, zuschlagen, Cig. (T.); n. rob, einen Saum an ein Kleid ansetzen, V.-Cig.; — n. sukno, das Tuch ausdehnen, erweitern, C.; — 2) n. ogibe, die Weichen (an der Eisenbahn) stellen, DZ.
-
namétati, -mę́čem, I. vb. pf. in einer gewissen Menge werfen: n. kamenja v jamo; n. prsti v grob; snopov namečejo po obeh straneh poda, Ravn. (Abc.); — n. jih komu po plečih, jemanden abprügeln, Jurč.; — n. nasip, einen Wall aufwerfen, Cig.; — II. namẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, 1) vb. impf. ad navreči, nametati II., Dol.; — 2) (sneg) nameta, es stöbert, Ig, Gor.
-
namrvíti, -ím, vb. pf. = nadrobiti, Cig.
-
nasẹkljáti, -ȃm, vb. pf. 1) = drobno sekajoč nasekati, kleinweise anhacken; — 2) eine gewisse Menge kleinweise zerhacken; — 3) n. se = sekljanja se naveličati.
-
navalíti, -ím, vb. pf. 1) aufwälzen; n. kamen na grob; — aufladen, aufbürden: n. kaj na koga, Cig.; — 2) andringen, heranstürmen, Cig., Jan.; množica je navalila, Cig.; n. na koga, auf jemanden losstürmen, ihn anfallen, Cig., Jan.
-
neokresán, adj. roh, grob, unhöflich, Cig.
-
neokresánəc, -nca, m. der Grobian, Cig.
-
nestǫ́rən, -rna, adj. rauh: nestorno ali grobo storiti, Dict.; — ungefällig, M., BlKr.; — unbequem, Z.; — prim. nastoren.
-
neuglȃjen, adj. ungeebnet, rauh: neuglajen pot, Meg.; — ungeschliffen ( fig.), grob, Cig.
-
neuglȃjenost, f. die Rauhheit, die Grobheit, Cig.
-
nevljȗdnež, m. der Grobian, Cig.
-
nìč, gen. ničę̑sar, 1) pron. nichts (v zanikanem stavku stoji nikalnica "ne" pred glagolom); nič večno ne trpi; ničesar ne pogrešam; nič ne pomaga; toda: iz ničesar ustvariti, Dalm.; k ničemur ni človek, er ist ein Taugenichts, C.; brez ničesar, ohne irgend etwas (ohne nichts); na nič spraviti (deti, dejati), zugrunde richten; na nič priti, zugrunde gerichtet werden; = v nič priti, Cig.; v nič iti, zugrunde gehen, Cig., Dol.; ali čemo biti, kar smo bili, ali bomo v nič, Vod. (Pes.); = pod nič iti: vse gre narobe, vse gre pod nič! Zv.; — v nič devati, herabwürdigen; — pod nič prodati, um einen Spottpreis verkaufen; = v nič prodati, BlKr.- M., Ravn.; to ni za nič, das taugt zu nichts; ta človek ni za nič; — za nič, um keinen Preis: za nič ne grem od doma; — ( gen. ničę̑sa, Jan. (Slovn.), Levst. (Sl. Spr.); nı̑česa, vzhŠt.); — nič, indecl. nič ne pogrešam; iz nič ni nič; k nič spraviti, priti, BlKr.- M.; k nič biti, k nič deti, Levst. (Zb. sp.); pa mi kaj dajte, da ne bom brez nič, Jurč.; — 2) rabi v okrepčavanje nikalnice: gar nicht; nič nisem zadovoljen ž njim, ich bin mit ihm gar nicht zufrieden; nič se ne boj! habe gar keine Furcht! — (z izpuščenim glagolom) nič napačen mož! ein gar nicht übler Mann! — 3) nič, m. indecl. der Niemand, das Nichts: ta nič! Notr.; — prepotoval sem križem svet, a vendar sem ostal nič, Levst. (Zb. sp.); vražji nič, BlKr.- M.; za prazen nič se prepirati, Tolm.- Štrek. (Let.); (včasi se sklanja: nìč, gen. níča, Notr.; z ničem in hudičem vse pustiti, Jurč.); — ( n. po vzgledu nem. "das Nichts": prazno nič, Bas.; nič je dobro za oči, das Nichts ist für die Augen gut, Cig.).
-
núnovje, n. bičje, iz katerega neko trobilo delajo otroci, Dol.; — prim. 2. nuna.
-
obáłtən, -tna, adj. = ohlapen, bauschig, weit (o obleki), C.; — plump: obaltno orodje, C.; — zdaj naj kdo kako obaltno zarobi, da se nam kri razgreje, Jurč.; — prim. nem. Falte (?).
-
objúgati, -gam, -žem, vb. pf. = obgugati, C.; kolo se objuže, das Rad wird wackelig, C.; kri človeku o., das Blut in raschere Bewegung versetzen, Vrtov. (Km. k.); drobci se objužejo, die Theilchen gerathen in Bewegung, Vrtov. (Km. k.).
-
oblíca, f. 1) ein runder Körper: der Ball, die Kugel, Mur., Cig., Jan., C.; ustavljal je ognjene oblice in puščice, Cv.; — eine rundliche Knolle: krompir v oblicah, gekochte ganze Erdäpfel; — kuhana drobna repa, Goriška ok., Lašče in drugod- Erj. (Torb.), Jarn., Cig., C.; repa v oblicah, Z.; — der Rollstein (kamen, kateri se je v potočni strugi obrusil), Notr.- Erj. (Torb.), Erj. (Min.); — eine runde Erhöhung, Cig.; — 2) die Oranienkirsche, Cig.; — 3) ǫ́blica, die Rundung, Svet. (Rok.).
-
obrȃst, f. 1) parobkova obrast, die Wurzeltriebe, C.; — 2) die Narbe, Cig.
-
obrásti, -rástem, vb. pf. 1) umwachsen; bršljan je obrastel deblo; — 2) bewachsen: s travo obraščen hrib; — o. se, sich bewachsen, (sich bestauden, mit Gras überzogen werden, Federn, Haare bekommen udgl.); parobek se je obrastel; drevo se je obraslo, der Baum hat viel Holz aufgelegt, Cig.; — 3) o. se, wieder verwachsen; rana (na drevesu, na telesu) se obraste; — 4) obrasti = o. se, sich bestauden, Mur.; sich bewachsen: drevo je obraslo, vzhŠt.; s travo obrasti, sich mit Gras bedecken, Dalm.; part. perf. pass. nav. obraščen; obrasten, nk.
-
obráščati, -am, vb. impf. ad obrasti; 1) umwachsen; bršljan deblo obrašča; — 2) bewachsen; trava obrašča grob; — o. se, sich bewachsen, (sich bestauden, sich mit Gras bedecken, Federn, Haare bekommen); — drevesa se obraščajo, die Bäume beholzen sich, Cig.; — 3) o. se, verwachsen, sich vernarben.
-
1. obrę́gniti se, -rę̑gnem se, vb. pf. o. se na koga, jemanden grob anfahren, anschnauzen; David je sle poslal iz puščave; on pak se je na nje obregnil, Dalm.; o. se nad kom, Zv.
-
obŕniti, -nem, vb. pf. 1) umwenden, umkehren; voz o., den Wagen umkehren; obrniti, mit Wagen und Zugvieh umkehren; obrni! pojdemo nazaj; živinče o. (na paši, kadar hoče v škodo); o. seno. umharken (o sušilu); o. kaj na robe, naopak, verkehren; hrbet o. komu, jemandem den Rücken kehren; — o. se, sich umkehren, sich umwenden; sich umdrehen: kolo se je trikrat obrnilo, das Rad that drei Umgänge; — 2) wenden: na levo, na desno o.; oči o. proti nebu; o. se, sich wenden; o. se na kako stran; obrnjen v kako mer ( math.), gerichtet, Cig. (T.); — na se o. kaj, auf sich beziehen, Cig.; — vse je obrnjeno na to, alles zielt dahin; drugače se o., eine andere Richtung nehmen; — na se o. oči vsega ljudstva, aller Augen an sich ziehen, Cig.; — lenken: vse k dobremu o.; — besedo na kaj o., das Gespräch auf einen Gegenstand lenken, Cig.; — o. se, eine Wendung nehmen: na dobro, na boljše se o.; — o. se, sich mit einem Anliegen wenden, seine Zuflucht nehmen: kam se hočem o.? o. se do višje oblasti, eine höhere Behörde anrufen, Cig.; o. se na koga za svet, sich an jemanden um Rath wenden, Cig.; — 3) anwenden: dobro o. denar, čas; v prid o. kaj, nutzbar machen, Cig.; na svoj hasek obrniti, ogr.; o. kako reč v (na) kaj, von einer Sache zu einem Zwecke Anwendung machen, sie zu etwas verwenden; veliko denarja obrniti na cerkvene posode, viel Geld auf kirchliche Gefäße verwenden, Burg.; — 4) verfahren: tako bi bil prav obrnil s hudobnimi angeli, Bas.
-
obȓta, f. 1) die Wende: četrt, pol obrte, Telov.; — 2) die umgekehrte Naht ("črevljar mej šivanjem ženski črevelj [šolin] obrne na robe, da pride notranja, rjava stran venkaj, a kadar je delo gotovo, obrne ga zopet nazaj, da je črno usnje zunaj"), Kras, Senožeče, Hrušica (Ist.)- Erj. (Torb.), Štrek.; na obrto šivati, Z.
-
obstáti, I. -stojím, vb. pf. 1) o. koga, sich um jemanden stellen, ihn umgeben, Jarn., Mur.; pogl. obstopiti; — 2) stehen bleiben, stille halten; krogla ne obstoji rada na mizi; pred njegovim pragom obstoji, Ravn.; zvezda nad hišo obstoji, Ravn.: in der stehenden Stellung verbleiben: mi stojimo in podperani obstojimo, ogr.- Valj. (Rad); beharren: o. do konca, Trub., Kast. i. dr.; o. v malovrednosti, v grehih, v zahvalnosti, kajk.- Valj. (Rad); ne o. dolgo v dobrem stališu, kajk.- Valj. (Rad); — bestehen, (eine Probe, eine Prüfung) aushalten: o. pri poskušnji, Cig.; o. pri izpraševanju, Vrtov.; o. na preskušnji, Cig., DZ.; neverni ne obstojijo v sodbi, ogr.- Valj. (Rad); — 3) "gestehen", Jarn., Jan.; (po nem.); — 4) vb. impf. "bestehen"; o. iz česa, o. v čem; (po nem.); — II. stȃnem, vb. pf. 1) stehen bleiben; ona obstane na mestu, Jurč.; voz obstane pred gostilnico, Erj. (Izb. sp.); pesek nju zapelja do kupa drv in ondi obstane, kajk.- Valj. (Rad); — verharren, beharren, Mur.; židovi v svoji hmanjoči i tvrdokornosti obstanejo, kajk.- Valj. (Rad); nikjer ne obstaneš, nirgends harrest du aus, Z.; — bestehen: za "soldake" (= soldate) obstanejo, sie werden bei der Assentierung tauglich befunden, ogr.- Valj. (Rad); — 2) "gestehen"; (po nem.).
-
odgrébsti, -grébem, vb. pf. wegscharren; — durch Scharren öffnen; o. krompirjev grob.
-
odobrávanje, n. die Billigung, die Approbation, Cig. (T.), nk.; — prim. odobriti.
-
odobrénje, n. die Approbation, Cig. (T.); — prim. odobriti.
-
odprẹ́ti, -prèm, vb. pf. öffnen; vrata na stežaj o., die Thür angelweit öffnen; vrata so se odprla, die Thür ist aufgegangen; knjigo, usta o.; oči komu o., jemandem die Augen auswischen, öffnen, Cig.; mrliča o., einen Leichnam obducieren, Cig.; — odprt, offen; odprto morje, die offene See, Cig. (T.), Jes.; — odprt biti, Leibesöffnung haben, Cig.; — na odprto pogoditi se (mit offener Frist, mit einer Bedenkzeit), Svet. (Rok.); na odprto kupiti, auf Probe kaufen, Svet. (Rok.).
-
odrabotáti, -ȃm, vb. pf. die schuldigen Frohndienste leisten, abfrohnen, (odrob-) Cig.
-
odvę́zati, -vę́žem, vb. pf. 1) losbinden; o. (privezanega) psa; — o. se, sich losbinden; krava se je odvezala; — jezik odvezati komu, jemanden zum Sprechen bringen; zdaj se mu je jezik odvezal, jetzt ist er gesprächig geworden; — 2) aufbinden; o. kar je zavezano; o. rano; o. vrečo; o. si črevljičke, ruto; — o. se, aufgehen: robec se ti je odvezal; — 3) entbinden: o. koga dolžnosti, Cig., Jan., nk.; — o. se dolžnosti, sich einer Pflicht entbinden, Cig., nk.; — lossprechen; o. koga grehov.
-
ohlȃnčən, -čna, adj. von gehecheltem Flachs: kmetje imajo hodno, ohlančno in pražnje platno, grobe, mittelfeine und feine Leinwand.
-
oklòp, -klópa, m. der Harnisch, der Panzer, der Kürass, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Vrt.; — vzemite oklope zveličanja, Krelj; oblečeni z oklopom vere, Dalm.; In oklop in ščit zdrobi mu strah, Levst. (Zb. sp.); = pl. oklopi, der Harnisch, Meg.; — rakov o. ali koš, die Krebsschale, Erj. (Izb. sp.).
-
okrésati, -krę́šem, vb. pf. grob behauen, Cig.; kamen o., die scharfen Ecken des Steines abstumpfen, Cig.; drevo o., den Baum abästen, Z.; — o. koga, jemanden abprügeln, M., Z., Zora; — o. se, sich durch Anschlagen verwunden, Z.
-
okresávati, -am, vb. impf. ad okresati; grob behauen, Cig.; — o. se, mit den Füßen an einander streifen, Jan. (H.).
-
omàh, -máha, m. 1) der Überschlag ( z. B. des Wagezüngleins), der Gewichtsausschlag: o. vzeti, Cig.; (tudi o človeku, ki omahne), Notr.; — der Schwung, C., M., Celjska ok.; kolo dobi omah, Notr.- M.; kamen če dalje leti, večji omah dobiva, Notr., Gor.- M.; — der Ausschlag des Pendels, Cig. (T.); — na omahu biti, in der Gefahr schweben, C.; — 2) o. dobiti, die Überhand bekommen: na tej njivi je plevel omah dobil, Ip.- Erj. (Torb.); za hišo je robida omah ("omoh") imela, Vrtov. (Km. k.); — veter ima tukaj svoj omah (Strich), C.; — tudi: ómah, -máha, Notr., Št.
-
omáhniti, -mȃhnem, vb. pf. wanken, das Gleichgewicht verlieren; o. in pasti; on je svet utrdil, da ne omahne, Trav.- Valj. (Rad); umkippen, Cig.; — ausschlagen (von der Wage), Jan.; ruda a. rob omahne, das Hangende richtet sich gäh auf (von einem Absatze im Fahrschachte), Cig.
-
2. ométati, -mę́čem, I. vb. pf. bewerfen, Mur., Cig., Jan.; zid o., die Mauer mit Mörtel bewerfen, berappen; — II. omẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem vb. impf. 1) ad ométati; sich mit dem Anwerfen, Berappen einer Mauer beschäftigen, Met.; — vorwerfen, Jurč.; — 2) ad ovreči; anfechten, bestreiten, verwerfen, widerlegen, Jan.; potrjevati ali ometati letne račune, Levst. (Nauk); o. in pobijati ugovore, Cv.; — 3) = na ometico šivati, Levst. (Rok.); — = obšivati, Ig; — 4) rob ometa, das Hangende richtet sich gäh auf ( mont.), Cig., Vod. (Izb. sp.).
-
omladíti, -ím, vb. pf. 1) jung machen, verjüngern; o. se, jung werden, Cig.; — auffrischen, Cig.; — 2) drobnica se je uže omladila, das Kleinvieh hat schon Junge geworfen, Trenta, Soča- Erj. (Torb.); — 3) abliegen lassen, Cig.; omlajene hruške, LjZv.; — rösten: o. konoplje, Let.
-
omrȃznica, f. 1) prvi drobni sneg, kadar začne naletovati, Vas Krn- Erj. (Torb.); — 2) = kurja polt, die Gänsehaut, Tolm.- Erj. (Torb.).
-
omȓznica, f. omrznice so drobne snežinke, ki o hudem mrazu po zraku letajo, Polj.; — prim. omraznica 1).
-
1. òn, óna, onọ̑ (ónọ), pron. er, sie, es; on, der Mann, ona, das Eheweib (tako med prostim narodom drug o drugem govorita mož in žena); on, das Männchen, ona, das Weibchen bei Thieren ( bes. Vögeln); acc. n. sing. "je": storite je tretjič, Dalm.; vzemi le-to dete in je doji, Dalm.; brzdam svoje telo in je v hlapčevanje silim, Schönl.- Met.; tako tudi nk. (sicer nav. "ga"); — v nikalnih stavkih more genitiv tega zaimena spremljati samostalnik, katerega se tiče zanikavanje: ni ga jezika, ni je besede, Ravn.- Mik.; Ni ga lasu na glavi več, Preš.; nimam ga človeka, ki bi me v jezero dejal, Ravn.- Mik.; tako tudi pri akuzativu v vzklikih: da jo nevoščljivost! da ga napuh! Ravn.- Mik.; ( gen.: da je sestre! Met.- Mik.); — acc. f. sing. "jo" izraža nekak nedoločen objekt pri mnogih glagolih; potegniti jo kam, uganiti jo; Štirje jo godejo, Eden jo trobi, Npes.-K.; (menda po vplivu italijanščine; prim. capirla, Mik. (V. Gr. IV. 30.)); — stari acc. m. sing. "i(jъ)" se združuje z nekaterimi predlogi: predenj, nadenj, (= pred njega, nad njega) in: vanj, zanj, nanj, ponj (= v njega, za njega, na njega, po njega); (pomni: gre nad i, pade pred-i, Met.).
-
ọ̑nkraj, praep. c. gen. jenseits: o. potoka, o. groba.
-
opački, adv. = naopak, narobe, C.
-
opalíkovəc, -vca, m. = oblikovec, drobno, nerazcepljeno drevo, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
-
1. opę̑tnica, f. das Fersenleder, der Fersentheil des Schuhes, Cig., Jan., C., Gor.; z opetnicami je (na glavi stoječ) trkal ob gornji rob skalovja, LjZv.
-
opǫ́kəł, -kla, adj. 1) schrundig, Jarn.- Cig., Jan.; opokla skala, Glas.; — rissig: opoklo steklo, Z.; — dunkel, Cig.; — 2) roh, stumpfsinnig, gefühllos, Cig., Jan., C., UčT., ZgD., Gor.- M.; ohne Ehrgefühl, Gor.; keck, rücksichtslos, Gor.; ne imeti nič zarobljenega, opoklega na sebi, Ravn.; — blasiert, Cig. (T.).
-
oprẹ́sən, -sna, adj. 1) ungesäuert; opresen kruh; ob opresnem kruhu živeti, von ungesäuertem Brote leben, Ravn.- Mik.; opresno zelje, frisches, ungesäuertes Kraut, Mur., Cig., Pohl. (Km.); opresna repa, Ravn. (Abc.); — opresno mleko, frische Milch, Notr.; — 2) grob; opresno platno, Kr.; — opresno oblečen = preprosto, vsednje oblečen, Notr.; — opresen zid = zid brez malte, GBrda.
-
2. ósəc, -sca, m. das Infusorium: osci, vsakovrstne predrobne živalce, živeče po stoječih vodah ("ne pij te vode, polna je oscev"), Dornberg- Erj. (Torb.).
-
2. óslica, f. dem. osla; der Schleifstein, Meg., Boh., Rib.- M.; zlatarska o., der Probierstein, Cig., Erj. (Min.).
-
ostrȗžje, n. coll. = ostružki, Abschabsel, Cig.; der Drechselabfall, Hobelspäne, Jan. (H.); — = senen drobiž, senene mrve, das Heuicht, Rihenberk- Erj. (Torb.).
-
osvajáč, m. der Eroberer, C.
-
osvȃjanje, n. die Zueignung, die Aneignung, die Eroberung, nk.
-
osvajȃtelj, m. der Eroberer, Jan. (H.).
-
osvȃjati, -am, vb. impf. ad osvojiti; 1) sich zueignen, usurpieren, erobern, nk.; — 2) o. se, sich frei machen, Jan. (H.).
-
osvojeváłən, -łna, adj. Eroberungs-: osvojevȃłna vojska, Cig.
-
osvojevȃnje, n. das Erobern: osvojevanja željen, eroberungssüchtig, Cig.
-
osvojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad osvojiti; 1) sich zueignen, erobern, Cig., Jan., nk.; — 2) o. se česa, sich von einer Sache frei machen, Jan.
-
osvojevȃvəc, -vca, m. der Eroberer, Cig., Jan.
-
osvojı̑təv, -tve, f. die Aneignung, die Besitznehmung, die Eroberung, Cig., Jan.
-
osvojíti, -ím, vb. pf. 1) sich zueignen, sich bemächtigen, erobern: o. kaj, o. si kaj, Mur., Cig., Jan., nk.; — hrepenenje, glad osvoji koga, die Sehnsucht, der Hunger bemächtigt sich jemandes, Vrt.; — 2) o. se česa, einer Sache loswerden, sich von ihr frei machen, Jan.
-
osvojljìv, -íva, adj. 1) eroberungssüchtig, Cig.; — 2) einnehmend, Cig. (T.).
-
otrę́v, adj. aus grobem, beim Brecheln abgefallenem Flachs (Werg): otreva srajca, Gor.- Mik.
-
ozı̑məc, -mca, m. 1) die Winterfrucht: ječmen o., die Wintergerste, Cig.; = šestovrstni ječmen, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); oves o., der Winterhafer, Cig.; lan o., lan, ki je jeseni vsejan, Lašče- Levst.; der Winterflachs, Cig., Jan., C., Mik., Svet. (Rok.), Notr.; luk o., Mik.; — der Winterapfel, Jan.; ozimci, das Winterobst, Cig.; — 2) das im Winter geborene Junge, C.; pos. jare, ki se je rodilo po zimi, Bolc- Erj. (Torb.).
-
ozı̑mka, f. 1) krava, ki črez zimo ostane jalova, Cig., Mik., Gor., Tolm.; — 2) die Winterbirne, die Spätbirne, Cig., Jan., Lašče, Tolm.- Erj. (Torb.); — der Winterapfel, Cig.; — ozimke, das Winterobst, Cig.; — = ozimina, die Wintersaat, Cig.; — 3) = zimica, das Fieber, C.
-
pasȃnke, f. pl. = otrobi, Rib.- DSv.; — prim. it. pasare, durchsieben.
-
pę̑č, -ı̑, f. 1) der Ofen; železna, lončena p.; p. na okno, der Schachtofen, Cig. (T.); p. na volka, der Blauofen, V.-Cig.; p. postaviti, einen Ofen setzen, Cig.; p. zakuriti, den Ofen heizen; v peči zakuriti; za pečjo sedeti, hinter dem Ofen hocken; p. podpirati, den Ofen hüten, Cig.; tema je, kakor v peči; — 2) der Fels, das Felsenstück, Mur., Cig. (T.), Gor.- Mik., Fr.- C., Celovška ok.; srepa p., ein ungeheures Felsstück, Cig.; grob v kamenato peč izsekan, Trub.; pl. peči, die Felsengegend, C.; — der Stein (peć), Rez.- C.; — 3) der Kummer, der Gram, Rez.- C.; prim. 1. peča 2).
-
pəčkáti, -ȃm, vb. impf. 1) die Kerne vom Obst auslesen, Jan. (H.); — 2) stochern: po nosu, po ušesih p., Cig.; stöbern, Z.; wühlen, Otaleži ( Goriš.)- Štrek. (Arch. XII. 464.); — = bosti koga, zabadati v koga, drezati v koga z besedami, sticheln, Podkrnci- Erj. (Torb.); — 3) schnitzeln, bröckeln, Z.; = mrviti, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); n. pr. repo preveč na drobno ribati, kako stvar razmazavati in jo s tem uničevati, Lašče- Erj. (Torb.), BlKr.; — 4) bei der Arbeit nicht vorwärts kommen, Cig.; lenivo kaj delati, da nikjer ni nič pokazati, Lašče- Erj. (Torb.), Cig., Gor., BlKr.
-
pẹ̑nez, m. die Münze, Guts., Mur., Cig., Jan., ogr., kajk.- Valj. (Rad); beli penezi za črne dni, die Sparpfennige, C.; droben p., Scheidemünze, Erj. (Min.); zveneč p., klingende Münze, DZ.; — pl. penezi, Geld, Jan., C., vzhŠt. i. dr.; — tudi: pẹ̑nez, -ę́za, Valj. (Rad); gen. pl. pẹ̑nez, Mur., C., Mik., pẹnę́z, kajk.- Valj. (Rad).
-
pę́rje, n. coll. 1) Federn; gosje, pisano, mehko p.; p. mu je zraslo = er ist hochmüthig geworden, Z.; — 2) Blätter; zeleno, gosto, drobno p.; — 3) der untere Theil des Bergbohrers, der Zwicker, V.-Cig.
-
1. pẹ́sək, -ska, m. der Sand; črstev kakor p. = kerngesund, Fr.- C.; droben, debel p., feinkörniger, grobkörniger Sand; kopani p., der Bergsand, Cig.; zlati p., der Goldsand, Cig.
-
pẹ́ti, pójem, vb. impf. singen; peta maša, das Hochamt; peta igra = opera, V.-Cig.; takrat so mi ptičke pele = damals gieng es mir gut, Levst. (Rok.): šiba novo mašo poje = wo Zucht ist, da ist Ehre; — hvalo komu p., jemanden lobpreisen; ure p., die Stunden abrufen, Cig.; petelin poje (kräht); matica poje, der Bienenweisel tutet, Cig.; čiriček poje, die Weingrille zirpt; tönen: zvon, struna, trobenta poje, orgle pojo; sodi po kleti pojejo = die Fässer sind leer, Pjk. (Črt.), Levst. (Zb. sp.); po ušesih mi poje, die Ohren gellen mir, Cig.; kar vi pravite, lepo poje (klingt schön), V.-Cig.; zmerom je pela, immer hieß es, UčT.; lauten, Jan.; tako poje pismo, GBrda; šiba bo pela, es wird Ruthenschläge geben; palica naj poje, Jurč.; zdaj poje v gozdu sekira, LjZv.; — kosa veselo poje (= reže), Zv.; — huda mu je pela, es gieng ihm schlecht; slaba ti bo pela, es soll dir übel bekommen; — besingen: p. Matjaže, Kranjic lepoto, Preš.; (pẹ̑jem, Npes.-Vraz, Danj. [Posv. p.]).
-
petržìł, -íla, m. = peteršilj, die Petersilie (petroselinum), C.; pasji p. = mala trobelika, die Hundspetersilie, der Gartenschierling, Nov., Slom.- C.
-
pəžíniti, -ı̑nim, vb. impf. = drobiti, Gor.
-
písati, -šem, vb. impf. 1) schreiben; lepo, grdo, slabo, drobno p., eine schöne, unschöne, schlechte, kleine Schrift haben; p. pismo, nalogo, številke; p. komu, jemandem schreiben, schriftlich mittheilen; p. po kaj, etwas verschreiben, schriftlich bestellen: p. po knjige, po blago, po deklo; — schreiben (= der Verfasser sein); kdo piše te članke? — pisano pravo, das geschriebene, positive Recht, Cig. (T.); — vorschreiben: postav se držati, katere nam piše Bog, Ravn.; ustanovila, kar jih o tem zakon piše, die diesfälligen gesetzlichen Bestimmungen, Levst. (Nauk); kar pišejo paragrafi, DZ.; — p. kaj v razhod, in Ausgabe stellen ( merc.), Cig. (T.); — anrechnen: p. komu v hvalo, zaslugo, Cig. (T.); vse Bogu računati in pisati, Krelj; — kako se pišeš? wie heißest du mit dem Schreibnamen oder Zunamen? pišejo me za —, pišem se za —, mein Schreibname ist —; — 2) p. se, sich färben: črešnje se uže pišejo, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — p. z iglo, sticken, Cig.; — pisan, bunt, buntfärbig; pisana ruta, suknja; — vse pisano je ptičev, alles ist von Vögeln bunt (um die Menge anzuzeigen), Ravn.- Mik.; pisana jajca, gefärbte Eier, Cig.; pisani stol, der Pranger, Npes.- M.; gefleckt, gestreift, gesprenkelt, Cig., Jan.; pisan gad; pisana krava, Z.; pisano gledati, mit scheelen Augen ansehen, zornige Blicke werfen; pisano gleda, kakor modras, Cig.; böse (auf jemanden): ali bo tebi pisan! Jurč.; pisana mati, die Stiefmutter, Mur., Cig., Jan., Mik., Zv.
-
pisȃva, f. die Schreibart; die Schrift; drobna p.; die Schreibung; p. krajnih imen; — der Stil, Cig., Jan., nk.; okorna, jedrnata, pisemska, trgovska p., harter, nerviger Stil, der Brief-, der Handelsstil, Cig., nk.
-
2. pı̑ščək, -ščka, m. 1) Wurmstichiges: malo jabolk, in še to le pišček ("pišk") in drobiž, Polj.; — 2) — = piškav les, C.
-
plȃhta, f. die Plache; eine grobe Decke aus Zwilch oder Tuch oder grober Leinwand, Mur., Cig.; die Pferde-, Boden-, Bettdecke, Cig., DZ.; das Segeltuch, Rez.- C.; — = rjuha, das Bettuch, Jan., C., jvzhŠt., BlKr.; — mizna p. = krušnica, das Tischtuch, C.; — žlahta raztrgana plahta = Verwandte helfen wenig.
-
plahúta, f. 1) ein großes, grobes Leintuch, Z.; die Plache, SlGor.- C.; — das Bettuch, das Leintuch, Guts., Mur., Rez.- Baud.; — p. mahu, ein Stück von einer Moosdecke, p. ledu, eine Eisscholle, SlGor.- C., Gor.; — 2) der Venusspiegel (specularia speculum), Kras- Erj. (Torb.); — 3) ein liederliches Frauenzimmer, C.
-
plátnọ, n. 1) die Leinwand; presno p., rohe, ungebleichte Leinwand, Cig., Dol.; hodno, ohlančno, pražnje p., grobe, mittelfeine, feine Leinwand; domače p., die Hausleinwand; kupljeno p., die Fabriksleinwand; povoščeno p., die Wachsleinwand, Cig., Jan.; tiskano p., die Druckleinwand, C.; — 2) der Sieb- o. Reiterboden, C.; — 3) = list, das Sägeblatt, C.
-
plavutonǫ̑žəc, -žca, m. der Ruderfüßler, Jan.; plavutonožci, Robben (pinnipedia), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
-
plésti, plétem, vb. impf. 1) flechten; kite, vence, mreže p.; konju rep p.; plot p., einen Zaun flechten; — (lonce p., Töpfe mit freier Hand ohne die Töpferscheibe verfertigen, Gor.); — 2) stricken, Mur., Cig., Jan., C., nk.; = z iglo p., Cig.; nogavice p., Cig.; — 3) jezik se mu plete (= zapleta), er stößt mit der Zunge an, Cig.; — p. se v kaj, sich in etwas mengen, Jan.; — p. se, mühsam gehen: pletem se, kamor mi oko sveti (o starem psu), Vrt.; — 4) ausspinnen, anzetteln, Cig., Jan.; zvijače p., Jan., C.; laže p. z jezikom, Lügen schmieden, Škrinj.; nekaj se plete, es wird etwas angezettelt, jvzhŠt.; — govor, govorica se plete o čem, etwas ist Gegenstand des Gespräches, Jurč., Erj. (Izb. sp.); — p., kakor bi otrobe vezal, ein Kauderwälsch reden, Cig.; — norčije p., Possen reißen, Jan. (H.).
156 256 356 456 556 656 756 856 956 1.056
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani