r (1.901-2.000)

1901. razsípanje, n. das Zerstreuen.
1902. razsípati, -sı̑pam, -pljem, vb. impf. ad razsuti; 1) zerstreuen, herumstreuen; r. svetlobo, barve, Cig. (T.); r. denar, das Geld verschwenden; r. blago, ogr.- Valj. (Rad); — 2) r. se, sich entwickeln ( v. Blüten), Levst. (Beč.); — 3) r. se, zerfallen; — ( vb. pf. = razsuti, Št.).
1903. razsipávati, -am, vb. impf. = razsipati, razsipovati.
1904. razsípčən, -čna, adj. 1) "razsipčno je vse, kar se rado razsiplje: kuhan krompir, kostanj, žganci itd.", bröcklig, Lašče- Erj. (Torb.), Polj.; razsipčna zemlja, prst, Vrtov. (Km. k.), Dol.; studenci so trgali razsipčne bregove, Levst. (Močv.); — zerreiblich, Cig.; — 2) verschwenderisch, Gor.
1905. razsípčnost, f. 1) die Bröckligkeit ( n. pr. o krompirju), Vrtov. (Km. k.); — 2) die Verschwendungssucht, Gor.
1906. razsipẹ̑łkọ, n. neko jabolko, Brkini- Erj. (Torb.).
1907. razsípən, -pna, adj. 1) Zerstreuungs-: razsı̑pna moč naočnic, razsipni krog, Žnid.; — 2) = razsipčen 1), Kras- Erj. (Torb.); — 3) verschwenderisch, C., Prip.- Mik., nk.; razsipna baba je svoje zemljišče kmalu zadejala, LjZv.
1908. razsipína, f. die Ruine, Jan., C.
1909. razsı̑pnica, f. 1) (leča) r., die Zerstreuungslinse, Žnid.; — 2) die Verschwenderin, Jan. (H.).
1910. razsı̑pnik, m. 1) der Zerstörer, ogr.- C.; — 2) der Verschwender, kajk.- Valj. (Rad), nk.
1911. razsípnost, f. die Verschwendungssucht, der Luxus, Mur., nk.
1912. razsipováti, -ȗjem, vb. impf. = razsipati.
1913. razskóčən, -čna, adj. unruhig, lebhaft: mladež je razskočna, Svet. (Rok.), Notr.; muthwillig, Cig.
1914. razskóčiti se, -skǫ̑čim se, vb. pf. auseinanderspringen, zerbersten, Cig., Šol.
1915. razskúbsti, -skúbem, vb. pf. zerrupfen.
1916. razslabẹ́ti, -ím, vb. pf. recht schwach werden, Cig., Vrt.
1917. razslabíti, -ím, vb. pf. gehörig schwächen, Cig.
1918. razsladíti, -ím, vb. pf. = osladiti, versüßen, Cig.
1919. razsláti, rázšljem, vb. pf. auseinanderschicken, ogr.- C.
1920. razslavíti, -ím, vb. pf. allgemein berühmt machen, den Ruhm verbreiten, Mur., Cig., Jan.
1921. razslávljati, -am, vb. impf. ad razslaviti; allgemein berühmt machen, Mur., Cig., Jan., Vest.; očeta r., Ravn.
1922. razslavljeváti, -ȗjem, vb. impf. = razslavljati; Jezusovo ime se je razslavljevalo, Ravn.
1923. razslǫ̑pje, n. die Säulenweite, Jan. (H.).
1924. razslovẹ́ti se, -ím se, vb. pf. überall bekannt werden, Cig., Jan.; ta reč bi se razglasila in razslovela, Trub.
1925. razslúti se, -slóvem, -slújem se, vb. pf. bekannt werden: hitro se je razslulo po vsem Krasu, Kras- Erj. (Torb.); nje razboritost se je razslula v deveto deželo, Npr.- Erj. (Torb.); — razslut, berüchtigt, Levst. (Zb. sp.), LjZv.
1926. razslúziti, -im, vb. pf. entschleimen, Cig. (T.).
1927. razsmẹ́jati se, -jam, -jem se, vb. pf. recht ins Lachen kommen, Cig.
1928. razsnávati, -am, vb. impf. ad razsnovati, Cig.
1929. razsnẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad razsneti, C.
1930. razsnę́ti, -snámem, vb. pf. herabnehmen, wegnehmen, C.
1931. razsnǫ̑va, f. die Entwickelung, Cig., Let.
1932. razsnováti, -snújem, vb. pf. 1) abzetteln, Cig.; — 2) entwickeln, Cig. (T.); pogovore bolj na drobno r., Jurč.; r. se, sich entwickeln, Cig., Jan., nk.
1933. razsnovávati, -am, vb. impf. ad razsnovati, Cig.; pogl. razsnavati.
1934. razsnȗtək, -tka, m. die Entwickelung, Jan.
1935. razsòd, -sǫ́da, m. 1) das Rechtserkenntnis, der Schiedsspruch, Cig., DZ.; — 2) das Ermessen, das Urtheil, Cig., Žnid.
1936. razsǫ̑dba, f. das gerichtliche Erkenntnis, der Rechtsspruch; das Urtheil; der Schiedsspruch, die Entscheidung.
1937. razsǫ̑dək, -dka, m. das Urtheil; das Ermessen, Cig., Jan.; das Urtheil ( phil.), DSv.; — nema nobenega razsodka, er kann nicht beurtheilen, DSv.
1938. razsǫ́dən, -dna, adj. 1) Entscheidungs-: razsǫ̑dnọ sodišče, das Erkenntnisgericht, Cig.; razsodni možje, die Schiedsmänner, die Schiedsrichter, Cig.; — entscheidend: razsodni žreb, Levst. (Zb. sp.); razsodni čas, die Krisis, Jan. (H.); — 2) urtheilsfähig, einsichtsvoll, Cig., Jan., DSv., nk.
1939. razsodíłən, -łna, adj. Entscheidungs-, Cig.; razsodı̑łni nagibi, die Entscheidungsgründe, DZ.
1940. razsodílọ, n. das Erkenntnis: r. oblastva, DZ.; — das Urtheil: rojakom motiti pravo razsodilo, Pavl.
1941. razsodíšče, n. das Schiedsgericht, DZ., nk.
1942. razsodı̑telj, m. der Schiedsrichter, C.
1943. razsǫ́diti, -im, vb. pf. das Urtheil sprechen, urtheilen, entscheiden; r. prepir, einen Streit entscheiden, Cig.
1944. razsodljìv, -íva, adj. entscheidend: razsodljivi pomisleki, Levst. (Pril.).
1945. razsodljívost, f. = razsodnost, die Urtheilskraft, Cig. (T.); — po stsl.
1946. razsodník, m. der Schiedsrichter, der Schiedsmann, Guts.- Cig., Mur., DZ., nk.
1947. razsodnína, f. die Erkenntnisgebür, DZ.
1948. razsodnı̑ški, adj. Schiedsrichter-: razsodniški izrek, der Schiedsspruch, DZ.
1949. razsodnı̑štvọ, n. das Schiedsgericht, DZ.; — das Schiedsrichteramt, nk.
1950. razsǫ́dnji, adj. = razsodniški, schiedsrichterlich, Jan. (H.).
1951. razsǫ́dnost, f. die Urtheilskraft, V.-Cig., Jan., h. t.- Cig. (T.); — die Einsicht, Cig., Jan., nk.
1952. rázsoha, f. 1) ein am Ende in zwei Äste sich theilender Baumstamm oder ein ähnlich gestaltetes Holz, bes. eine oben gabelförmig gestaltete Tragsäule, Habd.- Mik., Cig., Jan., Št.; (razsǫ̑ha, Notr.; "racuha", Lašče- Levst. [Rok.]); = močna vilasta palica, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — 2) ein Baum mit kurzbehauenen Ästen (statt der Harfe benützt), Mik.; — 3) razsohe, die Heugabel, Mur., Cig., Jan., ogr.- C., vzhŠt.; — 4) die Zwieselung eines Lagers ( mont.), Cig. (T.).
1953. rázsohast, adj. in eine Gabel auslaufend, gabelicht, Habd.- Mik., Cig.
1954. razsohàt, -háta, adj. gabelig, Cig.
1955. razsòj, -sǫ́ja, m. = razsodba, Jan. (H.).
1956. razsǫ́jati, -am, vb. impf. ad razsoditi.
1957. razsojávati, -am, vb. impf. = razsojevati, ogr.- Valj. (Rad).
1958. razsojeváłən, -łna, adj. Entscheidungs-: razsojevȃłna pravica, DZkr.
1959. razsojevȃnje, n. das Fällen des Urtheiles.
1960. razsojeváti, -ȗjem, vb. impf. = razsojati.
1961. razsojevȃvəc, -vca, m. der Schiedsrichter.
1962. rázsoł, -la, m. 1) das Salzwasser, die Salzbrühe, der Pökel, Cig., Jan., DZ.; v razsol dejati meso, das Fleisch pökeln, Cig., Nov.; (po rus.); — 2) das Lab, Habd.- Mik., Guts.- Cig.; — 3) = zelnica, das Krautwasser, Mik.; — = repnica, das Rübenwasser, BlKr.; — (razsol f., Jan.).
1963. rázsola, f. die Einsalzung, Jan., Lašče- Levst. (Zb. sp.).
1964. rázsolica, f. = razsol 1), vzhŠt.
1965. razsolíti, -ím, vb. pf. einsalzen.
1966. rázsošica, f. dem. razsoha; — = mala ped, Z.
1967. rázsošje, n. coll. zwieselige Äste, C.
1968. rázsoška, f. dem. razsoha; — pl. razsoške, die Essgabel, ogr.- C.; — die Heugabel, ogr.- C.
1969. razspáti se, -spím se, vb. pf. recht in den Schlaf kommen, Cig.
1970. razspǫ̑nkati, -am, vb. pf. aufschnallen, Dict.
1971. razsȓdba, f. die Erbitterung, Cig.
1972. razsŕdən, -dna, adj. leicht zum Zorne zu reizen, Cig.
1973. razsrdíti, -ím, vb. pf. erzürnen; — r. se, in Zorn gerathen.
1974. razsrdljìv, -íva, adj. zornmüthig, aufbrausend, Cig.
1975. razsrjénje, n. die Erzürnung, kajk.- Valj. (Rad).
1976. razsrjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad razsrditi.
1977. razstȃjati se, -am se, vb. impf. ad razstati se, Jan. (H.).
1978. razstȃnək, -nka, m. die Trennung, der Abschied, Cig., Jan., Valj. (Rad), Zora; — hs.
1979. razstáti se, -stȃnem se, vb. pf. r. se s kom = ločiti se od koga (česa), Cig., Jan., Vrt.; r. se z mladostjo, Levst. (Zb. sp.); — hs.
1980. razstȃva, f. 1) die Aufstellung, Cig.; — die Ausstellung, Cig., Jan., nk.; svetovna, deželna, obrtna r., nk.; — 2) die Zerlegung in die Bestandtheile, Cig. (T.); — 3) več snopov vkup po koncu razpostavljenih, die Mandel, (tudi: rázstava) Mur., Cig., C.; razstava ima štiri snope, nasad dvajset razstav, Notr.; — 4) = poglavje, der Abschnitt, Burg.
1981. razstȃvəc, -vca, m. ein mutterlos gewordener Säugling, V.-Cig.
1982. razstȃvək, -vka, m. 1) der Ausstellungsgegenstand, C.; — 2) = razstava 3), Dol.; — 3) der Abschnitt, C.
1983. razstávən, -vna, adj. 1) Ausstellungs-, nk.; razstȃvni troški, nk.; — 2) zerlegbar, Cig. (T.); — 3) analytisch, Cig. ( math., phil.); Cig. (T.), Lampe (V.); — razstavni način, die Zerfällungsmethode, Cel. (Ar.).
1984. rázstavica, f. dem. razstava 3) Da b' rodilo žitno polje — vsaki snopek po kopljenek, Razstavica tri četiri, Npes. ( BlKr.)- Navr. ( Kres).
1985. razstavíšče, n. der Ausstellungsplatz, DZ., Nov., nk.
1986. razstáviti, -stȃvim, vb. pf. 1) auseinanderstellen; aufstellen; — zur Schau ausstellen; in einer Ausstellung aufstellen: r. lepega blaga, nk.; — 2) in die Bestandtheile zerlegen, Cig. (T.), Cel. (Ar.), Žnid.; trennen, Cig. (T.); — 3) r. streho, das Regendach ausspannen, Zilj.- Jarn. (Rok.).
1987. razstȃvka, f. 1) = razstava 3), več snopov vkup po koncu postavljenih, Mur., Cig., C., Dol.; — die Mandel (eine Zahl von fünfzehn), Cel. (Ar.); — der Haufe: podrli so bili uže lepo razstavko dreves, Jurč.; stala je še tam pa tam kaka razstavka meščanov, Jurč.; r. verzov, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Absatz (in einem Schriftwerke), Levst. ( LjZv.).
1988. razstávljanje, n. die Zerlegung, Cel. (Ar.), Sen. (Fiz.).
1989. razstávljati, -am, vb. impf. ad razstaviti; auseinanderstellen; — zerlegen, trennen: kakor je beseda sestavljena, tako se tudi razstavlja, Ravn. (Abc.).
1990. razstavljénje, n. die Trennung, kajk.- Valj. (Rad).
1991. razstȃvnica, f. 1) die Auslage (an einem Kaufladen), Jan., DZ., Zora; — 2) das Ausstellungsgebäude, C.
1992. razstȃvnik, m. der Aussteller, Jan., C., Nov.
1993. razstíljati, -am, vb. impf. ad razstlati; auseinanderstreuen: lonice r., Notr.; razstiljajo na božični večer slame ali sena v sobi, Navr. (Let.).
1994. razstı̑łnik, m. = razgrabljeno seno, ki se na travniku suši, Notr.
1995. razstı̑rati, -am, vb. impf. ad razstreti, ausbreiten, ogr.- C.
1996. razstláti, -stę́ljem, vb. pf. auseinanderstreuen, ausstreuen, Notr.; po sobi razstlana slama, Let.; redko razstlane oblačice so mrlele po obzorju, LjZv.
1997. razstòj, -stója, m. der Abstand, die Distanz, Cig. (T.), Žnid., Cel. (Geom.), DZ., nk.
1998. razstȏłpje, n. die Säulenweite, Cig., h. t.- Cig. (T.).
1999. razstòp, -stǫ́pa, m. 1) der Abstand (in der Turnkunst), Cig. (T.); cel r., pol, četrt razstopa, Telov.; — der Zwischenraum, Cig. (T.), C.; — der Raum, der Spielraum: rastlina, človek ima razstop, da more rasti, gibati se, Dol.; — 2) die Spalte, C.; — 3) das Einkehrhaus für Fuhrleute, C.
2000. razstǫ́pati se, -am se, vb. impf. ad razstopiti se; auseinandertreten.

   1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani