n (92.941-93.040)

92941. zǫ́bčati, -am, vb. impf. zähneln, zackig ausschneiden, mit zackigem Rande versehen, Cig.
92942. zǫ́bčək, -čka, m. dem. zobec; zobčke dobivati, delati, zahnen, Cig.
92943. zǫ́bəc, -bca, m. dem. zob; 1) das Zähnchen; — do zobca, bis auf den letzten Punkt, ganz und gar, Jan.; vse je resnično do zobca, Z., Navr. (Let.); ne sme se ravno vse do zobca porabiti, Navr. (Kop. sp.); — 2) der Radzahn (bei Uhren u. dgl.), Cig.; — zobci, die Zacken, C.; zobci vrhu kake strehe, die Zinnen, Cig.; — zobci, eine Art gemeiner Spitzen an Frauenkleidern, Levst. (Rok.); die Spitzen übhpt., Guts.- Cig., Jan., C., ( prim. it. dentelli); — 3) pl. zobci, die Schafgarbe (achillea millefolium), C.
92944. zǫ̑bər, -bra, m. = evropski tur, der Wisent (bos bison), Erj. (Ž.), Jurč.
92945. zobẹ̑roč, adv. mit beiden Händen, Mur., Cig., C., Danj.- Mik.; zoberoč ga je sprejel, er hat ihn mit offenen Händen empfangen, Mur.; tudi: zobẹrǫ̑č, ogr.- Raič ( Nkol.).
92946. zobíca, f. = zobrne, Alas.
92947. 1. zobíšče, n. = zobna jamica, die Zahnhöhle, Jan. (H.).
92948. 2. zobíšče, n. = ovsišče, BlKr.- Let.
92949. zobíti, -ím, vb. impf. 1) zähnen: kolo z., Cig.; — 2) z. se, Zähne bekommen: otrok se zobi, Guts., Cig., Jan.
92950. zobobòł, -bǫ́la, m. der Zahnschmerz, Guts.- Cig., Jan.; zoboboli, das Zahnweh, Guts.
92951. zobobǫ́lja, f. der Zahnschmerz, Guts.
92952. zobodèr, -dę́ra, m. der Zahnbrecher, Cig.
92953. zobodę̑rəc, -rca, m. der Zahnbrecher, Cig.
92954. zoboslǫ̑vje, n. die Zahnlehre, Cig., Jan.
92955. zobotrẹ̑bəc, -bca, m. der Zahnstocher, V.-Cig., Jan.
92956. zǫ̑bov, adj. Zahn-.
92957. zobǫ̑vje, n. das Gebiss, C., nk.
92958. zobrẹ̑ž, m. der untere Theil des Weingartens, vzhŠt.- C.; — ( nam. vzobrež?).
92959. zobstǫ́m, adv., ogr.- C., Let., pogl. zobstonj.
92960. zọ̑či, I. adv. 1) ins Antlitz: komu z. povedati, ogr.- C. ( Vest.); z. staneta cesarju, sie traten vor das Angesicht des Kaisers, ogr.- C. ( Vest.); — 2) zugegen: z. biti, vzhŠt., ogr.- C. ( Vest. I. 57.); — II. praep. c. gen., in Gegenwart, angesichts, ogr.- M.; z. mnogih velikašev, ogr.- C. ( Vest.); — nam. vzoči; prim. navzoči.
92961. zočíti, -ím, vb. pf. confrontieren, C., Svet. (Rok.).
92962. zočı̑toma, adv. öffentlich, C.; — offen, freimüthig, C.
92963. zọ̑d, m. = v zemljo zabit kol v hlevu med dvema živinčetoma, Rib.; zodi, v zemljo zabiti koli, da dež zemlje ne odnaša, Dol.; — prim. zvod.
92964. zoliti, -im, vb. impf. schreien, lärmen, brüllen, vzhŠt.- C., Raič ( SlN.).
92965. zǫ̑lj, m. 1) die Larve des Speckkäfers, C., Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) neka trotu podobna muha (eristalis tenax), (zol) Lašče- Erj. (Torb.); — muha debelih svetlih oči, od katere pika živina zbezlja: gleda kakor zolj svetlo, Dol.; goveji z., die Ochsenbiesfliege oder Dasselfliege (hypoderma bovis), konjski z., die Pferde-Magenfliege (gastrus equi), ovčji z., die Schafbremse (oestrus ovis), Erj. (Ž.).
92966. zȏłva, f. des Mannes Schwester, Cig., Levst. (M.), Nov.- C.; — prim. zava.
92967. zoogeografı̑ja, f. nauk o razprostranjenosti živali, die Zoogeographie, Cig. (T.).
92968. zoologı̑ja, f. nauk o živalstvu, die Zoologie.
92969. zọ̑pər, I. adv. dagegen; z. biti, dagegen sein, Cig.; kar je grešnega in Bogu zoper, Jsvkr.; žena možu zoper govori, Ben.- Mik.; na zoper mi dela, er handelt mir entgegen, Levst. (M.); meni zoper ravna, Met.; — II. praep. c. acc. wider, gegen; zoper naturo; zoper božjo voljo ravnati; nisem zoper to; — ( c. gen. zoper strupa, mraza, Dict.).
92970. zopərstáti, -stojím, vb. impf., nam. zoper stati, widerstehen; (po nem.).
92971. zopərstáviti se, -stȃvim se, vb. pf. sich widersetzen; (po nem.).
92972. zopərstávljati se, -am se, vb. impf. ad zoperstaviti se; (po nem.).
92973. zọ̑prstvọ, n. 1) die Opposition, die Gegnerschaft, Jan.; — die Streitigkeit, Dict.; škodljiva zoprstva, Schönl.- Valj. (Rad); — 2) die Antipathie, Cig. (T.).
92974. zọ̑prt, adv. = zoper, Št.- Mur.
92975. zọ̑prtovati, -ujem, vb. impf. sich widersetzen, (-tvati, -tvam) Mur.
92976. zọ̑prvati, -am, vb. impf. entgegen sein, widerstehen, sich widersetzen, Mur.- Cig., Cv.
92977. 1. zòr, zóra, m. 1) der Glanz, Mik.; Nebeški zor obda obličje milo, Preš.; — 2) der Tagesanbruch, die Morgendämmerung; ob zoru, Cig., C.; ob prvem zoru, C.; z zorom, mit Tagesanbruch, Cig.; zor se dela, der Tag bricht an, Lašče- Levst. (Rok.); Zor je, hitro mi vstajajte! Npes.- Vod. (Pes.); od zora do mraka, Preš.; — 3) der Osten, Ravn., Slom.; — tudi: zọ̑r.
92978. 2. zọ̑r, m. das Reifen: žito ima lep zor, Svet. (Rok.).
92979. 1. zǫ̑ra, f. die Morgenröthe, Cig., Jan., M., Preš. i. dr., nk.; tudi: zóra; — hs.
92980. 2. zọ̑ra, f. 1) der Rindschmalzsatz, Celjska ok.- C.; die Bratensauce, Z., C.; — 2) die Molken, (zura) Ip.- M.
92981. zorè, -ę́ta, m. der gerne früh aufsteht, C., M.
92982. zorẹ́ti, -ím, vb. impf. reifen; hruške zorijo; grozdje zori.
92983. zorẹ́vati, -am, vb. impf. zu reifen pflegen, reifen, Vrt.
92984. zǫ̑rglati, -am, vb. pf. zusammenorgeln, Cig.
92985. zǫ̑rica, f. der Aurorafalter (pieris cardamines), Erj. (Ž.).
92986. zorílọ, n. die Reife, die Zeit der Reife, Gor.- DSv.
92987. zorı̑təv, -tve, f. die Zeitigung, Jan.
92988. 1. zoríti, -ím, vb. impf. 1) reif machen, zeitigen; solnce grozdje zori; gorke noči najbolj grozdje zore; vino zorim, ich lasse den Wein reif werden, ich warte seine Reife ab, Z.; — z. se = zoreti, reifen, Mur., Cig., ogr.- Valj. (Rad); — 2) = zoreti, Guts., V.-Cig., Jan.; — tudi: zóriti, zǫ́rim.
92989. 2. zóriti, zǫ́rim, vb. impf. 1) mit unverwandten Augen schauen, stieren, C.; — 2) z. se, tagen, Mur., Cig., Jan., ogr.- C., Nov.- C.; zori se, der Tag bricht an, Cig.; dan se zori, Mur., Cig.; tudi: zoríti se.
92990. zórja, f. = zarja, die Morgenröthe, Mur., Cig., C., Krelj, Štrek., Npes.-Vraz, kajk.- Valj. (Rad); — übhpt. jede Röthe am Himmel, Mur.; — tudi: zǫ̑rja, ogr.- Valj. (Rad).
92991. zǫ̑rjica, f. dem. zorja, Npes.-Vraz.
92992. zọ̑seb, adv. besonders, sonderlich, Krelj, Dalm., Danj.- Mik., Hal., ogr.- Raič ( Nkol.); z. devati, Danj. (Posv. p.); — pogl. soseb.
92993. zòv, zóva, m. der Ruf, Cig.; kim in zov, vzhŠt.- C.; der Anruf, Jan.
92994. zovìč, -íča, m. = zovčin, Jan. (H.).
92995. zǫ̑žba, f. die Verengung, Cig.
92996. zoževáti, -ȗjem, vb. impf. ad zožiti; verengen, Cig. (T.), nk.; z. se, sich verengen, Zora.
92997. zǫ́žiti, -ǫ̑žim, vb. pf. schmäler machen, verengen, Cig., Jan., Cig. (T.); — verjüngen ( arch.), Cig. (T.).
92998. zrabotíti, -ím, vb. pf. zrabočen, abgenützt: v zrabočenih črevljih, Erj. (Izb. sp.).
92999. zráčiti, -im, vb. impf. = vetriti, prevetrovati, lüften, Z., nk.
93000. zrȃčje, n. die Luft, das Klima, Cig., Jan., C.
93001. zrahlíti, -ím, vb. pf. = zrahljati, Jan.
93002. zrahljáti, -ȃm, vb. pf. locker machen, auflockern; zemljo z.; — ( nam. vzr-?).
93003. zrájtati, -am, vb. pf. 1) zusammenrechnen; — 2) z. se = spomniti se.
93004. zrajtljáti, -ȃm, vb. pf. z rajtljem povezati, mittelst des Reitels, Knüttels befestigen, M.
93005. zrajtljìv, -íva, adj. umsichtig, ogr.- C.; geweckt: z. otrok, Št.
93006. zrȃk, m. 1) die Luft, Habd.- Mik., Guts., Mur., Cig., Jan., Dalm. (Reg.) i. dr., nk.; — 2) = žarek, der Strahl, Alas., ogr.- C., Cig. (T.); prim. zraka.
93007. zrakomèr, -mę́ra, m. der Luftmesser, das Aërometer, Cig., Jan., Cig. (T.).
93008. zrakomę̑rstvọ, n. die Aërometrie, Cig.
93009. zrakoplàv, -pláva, m. der Luftballon, h. t.- Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
93010. zrakoplȃvba, f. die Luftschiffahrt, Jan., Vrt.
93011. zrakoplȃvəc, -vca, m. = zrakoplovec, Cig., Jan., Nov.- C.
93012. zrakoplǫ̑vəc, -vca, m. 1) der Aëronaut, Cig. (T.), C., Vest.; — 2) belorepi z., der weißschwänzige Tropikvogel (phaëton aethereus), Erj. (Ž.).
93013. zrakoplǫ̑vstvọ, n. die Luftschiffahrt, Cig. (T.).
93014. zrakǫ̑vje, n. der Luftraum, das Luftmeer, die Lüfte, Jan., nk.
93015. zrȃslək, -sləka, (-səłka), m. zwei zusammengewachsene Zweige, Z.; — zwei zusammengewachsene Haselnüsse, (zrasek) Temlj. ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
93016. zrȃslice, f. pl. die Zwillingskrystalle ( min.), Cig. (T.).
93017. zrȃslika, f. 1) die Weißwurz (convallaria polygonatum), Rodik (Kras)- Erj. (Torb.); — 2) zraslíka, zwei zusammengewachsene Zweige, C.
93018. 1. zrȃst, -ı̑, f. der Zusammenwuchs (symphysis), Cig. (T.); — die Vernarbung, Cig.
93019. 2. zrȃst, -ı̑, f. 1) der Wuchs, Jan., ogr.- M., C.; — 2) = kar pri rastlini v enem letu zraste, jvzhŠt.; — 3) der Wuchs, die Gestalt, Valj. (Rad); — ( nam. vzr-).
93020. zrásti, zrástem, vb. pf. emporwachsen, aufwachsen, wachsen; kar je letos zraslo, der diesjährige Wuchs; velik je zrasel, er ist groß geworden; zrastel je kot konoplja = er ist schnell aufgeschossen, Cig.; tvor je zrastel (ist größer geworden); zraščen ( nam. zrasel), gewachsen, C.; zrasli možje, erwachsene Männer, Dalm.; greben mu zraste, er braust auf; brž zraste, er braust gleich auf, er wird gleich böse; kako je zrasel, ko sem mu to rekel! — ( nam. vzr.-).
93021. zrásti se, zrástem se, vb. pf. durch Wachsthum verbunden werden, zusammenwachsen; drevesi sta se zrasli, die zwei Bäume sind aneinander gewachsen, Cig.; z. se s čim, verwachsen, Cig.; zraščeni ( nam. zrasli) jabolki, Zwillingsäpfel, Cig.
93022. zráščati, -am, vb. impf. ad zrasti; — ( nam. vzr-).
93023. zrášiti, -im, vb. pf. auflockern, Mur.; — ( nam. vzr-).
93024. zràt, zráta, m. = zrati, zvrati, Gor.
93025. zrȃti, f. pl. die Pflugwende, der Ackerrain, Ig (Dol.), Polj.; — pogl. zvrati.
93026. zrȃvsati se, -am se, vb. pf. sich zerzanken, Z., Let.
93027. zrcȃlar, -rja, m. der Spiegelhändler, Cig., Jan.
93028. zrcȃlarstvọ, n. die Spiegelindustrie, der Spiegelhandel, Cig.
93029. zrcáłce, n. dem. zrcalo; das Spiegelchen, Cig., Jan., nk.
93030. zrcáliti se, -ȃlim se, vb. impf. sich spiegeln, Jan., C., Erj. (Som.), nk.
93031. zrcálọ, n. 1) der Spiegel, Cig., Jan., nk.; (po drugih slov. jezikih); ravno, izbočeno, jamasto z., ebener Spiegel, Convex-, Concavspiegel, Sen. (Fiz.); razmetno z., der Zerstreuungsspiegel, Sen. (Fiz.); užigalno z., der Zündspiegel, DZ.; — 2) zŕcalọ = zrkalo, zrklo, die Pupille, Levst. (Rok.).
93032. zrę̑brje, n. der Bergabhang, ogr.- Valj. (Rad).
93033. 1. zréči, zréčem, vb. pf. vereinbaren, Npes.-Vraz.
93034. 2. zréči, zréčem, vb. pf. = (v)zdeti: kako ime komu z., Svet. (Rok.); ptičar so mu zrekli, man hat ihm den Beinamen eines Vogelstellers gegeben, Cig.; — ( nam. vzr-).
93035. zrèd, I. adv. = vred, zusammen, sammt, zugleich: z. s Kristusom, Trub.; pustite oboje zred rasti, Trub.; — II. praep. c. instr. mit, sammt, Dalm., C., Npes.-Vraz; Zadok zred prerokom Natanom, Dalm.; obisti z. lojem, C.; z. teboj = s teboj vred, C.
93036. zredíti, -ím, vb. pf. 1) groß füttern, aufziehen; deset svinj z. vsako leto; — gozd z., einen Wald in Bestand bringen, Cig.; z. sadja, Obst züchten, Pirc; — auferziehen: lepo z. svoje otroke; — 2) sich wachsen lassen, bekommen: perje z., Federn bekommen; Še lepše perje zredil bom, Npes.-Schein.; piščanci še niso bili zredili krepkega perja, Vrt.; — če bukva perje (Blätter) pred sv. Markom zredi, Levst. (Zb. sp.).
93037. zrę̑doma, adv. nach der Ordnung, ordentlicher Weise, Jan., M., ogr.- C., nk.
93038. zrę̑ja, f. die Anzucht (von Thieren u. Bäumen), Cig.; — die Auferziehung; — ( nam. vzr-).
93039. zrejalíšče, n. das Erziehungshaus, Cig.; — ( nam. vzr-).
93040. 1. zrẹ́jati, -jam, -jem, vb. impf. reifen, C., Z.; žito, grozdje zreje, začne zrejati, Kras, Ip.- Levst. (Rok.); = z. se, Štrek.

   92.441 92.541 92.641 92.741 92.841 92.941 93.041 93.141 93.241 93.341  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani