n (92.241-92.340)

92241. zdúhəł, -hla, adj. dumpfig (von Mehl, Kastanien); C.; pogl. zaduhel, zatohel.
92242. zdumíti, -ím, vb. pf. = zdramiti, zum Bewusstsein bringen, Z., Lašče- Levst. (Rok.); — nam. vzdumiti.
92243. zdȗška, f. der Zug (beim Trinken), Cig.; na eno zduško izpiti, vzhŠt.- C.
92244. zdúti, -dújem, vb. pf. aufdunsen machen, aufschwellen lassen: z. slive v sušilnici, Danj. (Posv. p.); z. se, aufdunsen: testo se zduje, C.
92245. zdvę́čiti, -im, vb. pf. 1) zerkauen, Jan.; — 2) zerknüllen, Kr.
92246. zdvigáč, m. = vzdigač, der Hebezapfen, Cig.
92247. zdvı̑gljaj, m. = vzdigljaj, der Hub, der Zug in der Lotterie, Cig.
92248. zdvojíti, -ím, vb. pf. verzweifeln, Meg., Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad), Guts. (Res.), nk.; dvojimo, ali ne zdvojimo, ogr. ( Mik.).
92249. zę́ba, f. der Fink; der Buch- oder Edelfink (fringilla caelebs), Erj. (Z.).
92250. zę́bər, -bra, m. neka trava, C., Notr.; — prim. zebrat.
92251. zę́bica, f. dem. zeba, Jan.
92252. zę̑bji, adj. Finken-, Jan. (H.).
92253. zę̑bkast, adj. kernschälig: z. les, ki se cepi in kala, kadar se suši, jvzhŠt.
92254. 1. zébra, f. = zob pri kolesih in strojih, der Radzahn, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
92255. zę́brat, m. der Hohlzahn (galeopsis tetrahit), Poh.- Erj. (Torb.).
92256. zę́bsti, zę́be, vb. impf. frieren: zebe me, es friert mich, es ist mir kalt; v roke, v noge me zebe.
92257. zę̑c, m. = zajec, Mur., Jan., Mik., Rez.- Valj. (Rad), Gor., Celovška ok.
92258. zę̑čič, m. dem. zec, Rez.- Valj. (Rad).
92259. zedı̑mba, f. die Einigung, C., DZ.
92260. zẹ̑h, m. das Gähnen, Mur.; "zeh gre po ljudeh" se govori, kadar v družbi zvečer drug za drugim začne zevati, Kras- Erj. (Torb.); ima zeh = zeha se mu, Rez.- Baud.
92261. zẹ́halica, f. die Gähnsucht, C.
92262. zẹ́hati, -am, vb. impf. gähnen; vsi so zehali, BlKr.; nav. zeha se mi, ich gähne; vsem se je začelo z.
92263. zẹ́havəc, -vca, m. der Gähner, BlKr.; zehavci in dremavci, vzhŠt.- C.
92264. zẹ́havica, f. die Gähnsucht, Mur., Mik.; z. me ima, ich muss immer gähnen, Mur.
92265. zə̀hče, -eta, m. menda: der Meißnerapfel, der Maschanzker, Brkini- Erj. (Torb.); prim. zehek.
92266. zə̀hək, -hka, adj. 1) herb: nezrelo ovočje je zehko, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) fade, Vas Krn- Erj. (Torb.); — nam. žolhek.
92267. 1. zę̑ł, -ı̑, f. 1) das nicht holzartige Gewächs, das Kraut; zeli, die Kräuter; ob zelih živeti, Ravn.- Mik.; — 2) coll. das Unkraut, C.; po vinogradu raste visoka in gosta zel, Svet. (Rok.), jvzhŠt.; — das Kräuterich (von Erdäpfeln, Rüben, Möhren u. dgl.), Mur., C.; — 3) krčne zeli, die Hartheuarten, Cig. (T.); navadna krčna z., das durchgebohrte Johanniskraut oder das gemeine Hartheu (hypericum perforatum), Tuš. (R.); grintova z., der Hederich (erysinum), Jan.; kosmata z., das Wollkraut (verbascum), Cig.; — črna z., der Beifuß (artemisia), C.; tudi: die Braunwurz (scrophularia nodosa), Josch; kravja z., der Leindotter (camelina), C.; kozja z., die Geißraute (galega officinalis) C.; prisadna z., das Kreuzkraut (senecio vulgaris), Tuš. (R.).
92268. (zə̀ł), zlà, adj. böse, arg, schlimm, übel, Mur., Cig., Jan., C.; ob zlem ali okornem človeku, Krelj; zla volja = slaba volja, die Verstimmung, Cig. (T.); za zlo vzeti, übel nehmen (po nem.); to se mi za zlo zdi, das verdrießt mich, M., C.; zlo, das Übel: reši nas od zlega; — zlo jabolko, ein unreifer Apfel, Dol.- Cv.; po zlu iti, zugrunde gehen, verloren gehen, Kras, Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.); po zlu gre, Dalm.; ako li vse to, kar imam, po zlu pojde, saj ne moje, Kast.; (po zlem iti, BlKr.- M., C.); zdaj so vse tiste urice po zlu, (sind dahin), Jurč.; po zlu deti (dati), zugrunde richten, Habd.- Mik.; po zlu rabiti, missbrauchen, Levst. (Nauk); (pravilneje je menda: po zlo ali: pod zlo); v zlo iti, zugrunde gehen, C.; = pod zlo iti, Cig., Jan.; pridelki pridejo pod zlo, če se prav ne hranijo, Vrtov. (Km. k.).
92269. zelár, -rja, m. der Inwohner, Habd.- Mik.; — prim. želar.
92270. zę́łce, n., pogl. zeljce.
92271. zę́liščar, -rja, m. der Kräutersammler, Vod. (Izb. sp.); der Kräuterhändler, Cig., Jan., Zv.
92272. zę́lišče, n. 1) die Pflanze, das Kraut; zelišča brati, Kräuter sammeln; zdravilna zelišča, Heilkräuter; — 2) očino z., das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Erj. (Ž.); — garjavo z., das Grindkraut (scabiosa), Cig.; — kravje z., das Schöllkraut (chelidonium majus), Cig.; — pasje z., der Nachtschatten (solanum nigrum), Cig.; — predivno z., das Filzkraut (filago), Cig.
92273. zeljȃd, f. das Grünzeug, C.
92274. zelják, m. der Krautbehälter, SlGor.- Valj. (Vest.).
92275. zę̑ljar, -rja, m. der Sauerkraut erzeugt u. verkauft, der Krauthändler, Ljub.
92276. zę́ljast, adj. krautähnlich.
92277. zę́ljce, n. dem. zelje; das Kräutchen; — das liebe Kraut; — mišje z. = mišje zelje, der Schierling, C.
92278. zę́lje, n. 1) der Kopfkohl, das Kraut; z. gre v glave; v z. komu hoditi, jemandem ins Gehege gehen, Cig.; opresno z., frisches Kraut, Mur.; kis(e)lo z., das Sauerkraut; prisiljeno z., gesäuertes Kraut (als Speise); sladko z., süßes Kraut (als Speise); — kodravo, laško z., der Wirsing, Cig.; — 2) die Pike (im Kartenspiel), Cig., Levst. (Rok.); — 3) ajdovsko z., der Feldrittersporn (delphinium consolida), Cig., Medv. (Rok.); krčno z., das Johanniskraut, das Hartheu (hypericum perforatum), Jan., Tuš. (B.), C., M.; garjavo z., die Honigblume (scabiosa arvensis), Medv. (Rok.); grozdno z., das Traubenkraut (chenopodium botrys), Cig., Medv. (Rok.); mišje z., der Schierling (conium maculatum), M., Cv.; pasje z., schwarzer Nachtschatten (solanum nigrum), Cig., Jan., Medv. (Rok.), Josch; pijavčno z., die Lysimachie (lysimachia nummularia), Cig.; srčno z., die Melisse (melissa officinalis), Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
92279. zę́ljiče, n. dem. zelje, das liebe Kraut, Mur., Danj.- Mik.
92280. zę́ljišče, n. der Krautacker (nach der Ernte), Mur.
92281. zę̑łka, f. das Kräutchen.
92282. zélọ, n., C., Valj. (Rad), pogl. želo.
92283. zẹlọ̑, adv. in hohem Grade, sehr; z. me skrbi; z. velik; — so ziemlich, fast; z. takšen; ta reč tehta z. tri cente, M., C.; zelo ves dan, Levst. (Beč.).
92284. zelōt, m. prenapetnež, der Zelot.
92285. zə̀łva, f. die Mannesschwester, BlKr.; ("zlva", Mik.); prim. zava.
92286. zə̀łvica, f. dem. zelva; die Mannesschwester, C.
92287. zẹ̑mci, m. pl. die Augenwimpern, Mur., Cig., Mik.; prim. ozemci.
92288. zę̑məljski, adj. die Erde betreffend, zur Erde gehörig, auf o. in der Erde befindlich, Erd(en)-; zemeljska obla, die Erdkugel, Cig. (T.), Jes.; zemeljski tečaj, der Erdpol, Jan.; zemeljska ožina, die Landenge, Cig. (T.); zemeljska skorja, die Erdrinde, Cig.; zemeljski čad, der Erddunst, Cig.; zemeljska smola, das Erdharz, der Asphalt, Cig.; — Grund-: z. posed, der Grundbesitz, Cig. (T.); z. davek, Cig.; — irdisch: zemeljski okovi, irdische Fesseln, Cig.
92289. zémlja, f. 1) die Erde (als Stoff); danes človek, jutri črna z. = heute roth, morgen todt, Cig.; die Erdart, der Boden; črna, peščena, ilovnata, rodovitna z.; pusta z., wilde, unfruchtbare Erde; črna z., die Humuserde; — 2) die Erde, der Erdboden; zemlja poka od suše; pod zemljo biti; pod zemljo spraviti koga; vse, kar zemlja rodi; — suha z., das Festland; — Grund u. Boden; nekaj zemlje si kupiti; — 3) die Bauernhube, Cig.; ta kmet ima dve zemlji, graščina ima sedem zemelj, Bitinje pod Premom- Erj. (Torb.); cela z., pol zemlje, Cig.; — 4) das Territorium, das Land, Cig., Jan.; — 5) die Erde (als Wohnort der Menschen); v nebesih in na zemlji; star kakor zemlja; — die Erde (als Weltkörper); zemlja se vrti okolo svoje osi in teka okoli solnca.
92290. zemlják, m. 1) der Vollbauer, der Grundbesitzer, Cig., Jan., DZ., Levst. (Pril.); — 2) der Landsmann, Mur., Dalm. (Reg.), kajk.- Valj. (Rad); — 3) ein aus einem Theile der Hube angelegter Weingarten, Mur., Met., Svet. (Rok.); — 4) = zemljan 1), Levst. (Zb. sp.).
92291. zemljár, -rja, m. der Ganzhübler, Svet. (Rok.).
92292. zémljast, adj. erdicht, Cig., Jan.
92293. zemljáti, -ȃm, vb. impf. (den Boden) mit frischer Erde versetzen, (um ihn fruchtbarer zu machen), Ip.
92294. zemljedẹ̑łəc, -łca, m. der Bodenbebauer, der Landwirt, Cig., Nov.
92295. zemljedẹ̑łstvọ, n. die Landwirtschaft, die Agricultur, Cig., Jan., Cig. (T.), Levst. (Močv.), nk.
92296. zemljekàz, -káza, m. = zemljevid, Cig., Jan., h. t.- Cig. (T.), Jes., nk.
92297. zemljemèr, -mę́ra, m. = zemljemerec 1), Mur., Cig., Jan., C.
92298. zemljemę̑rəc, -rca, m. 1) der Erdmesser, der Geometer, Cig., Jan., C., nk.; — 2) der Frostspanner (geometra brumata), Nov.
92299. zemljemę̑rje, n. die Erdmesskunst, Cig., Jan.
92300. zemljemę̑rstvọ, n. die Erdmesskunst, Mur., Cig., Jan.; die Geodäsie, Cig. (T.).
92301. zemljepìs, -písa, m. die Erdbeschreibung, die Geographie, Cig., Jan., C., Jes., nk.; z. rastlinstva, die Pflanzengeographie, Cig. (T.).
92302. zemljepı̑səc, -sca, m. der Geograph, Cig., Jan., nk.
92303. zemljepı̑sje, n. die Erdbeschreibung, die Geographie, Cig., Jan., nk.
92304. zemljeròv, -róva, m. der Schanzengräber, Vrt.; der Sappeur, Levst. (Zb. sp.).
92305. zemljeslǫ̑vəc, -vca, m. der Geolog, Cig., Jan., Cig. (T.).
92306. zemljeslǫ̑vje, n. die Geologie, Cig., Jan., Cig. (T.).
92307. zemljestrǫ̑jəc, -jca, m. zemljestrojci, die Termiten ( zool.), Cig. (T.).
92308. zemljetrès, -trę́sa, m. = potres, die Erderschütterung, Jan.
92309. zemljeváti, -ȗjem, vb. impf. das Land bebauen, C.
92310. zemljevìd, -vída, m. die Landkarte, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
92311. zemljíkovəc, -vca, m. der Wurzeltheil des Baumstammes, vzhŠt.- C.
92312. zemljíšče, n. der Grund, das Grundstück; — die Area, Jan., nk.; — die Länderei, Cig., Jan.; — das Terrain, Cig. (T.).
92313. zemljı̑ški, adj. Grund-, Cig., Jan., Cig. (T.); zemljiška odveza, die Grundentlastung, nk.; zemljiška knjiga, das Grundbuch, Cig., Cig. (T.), nk.; z. posestnik, der Grundbesitzer, Levst. (Zb. sp.).
92314. zemljı̑štvọ, n. Grund und Boden, Svet. (Rok.); — das Grundstück, Cig.
92315. zę́mski, adj. = zemeljski, Jan., C., nk.; — po drugih slov. jezikih.
92316. zèt, zę́ta, m. 1) der Schwiegersohn; — 2) = zetec, C.; — 3) der Stichling (gasterosteus), Erj. (Z.); mali z. (g. pungitius), Vrt.
92317. zę̑təc, -tca, m. der Täufling oder der Firmling gegenüber den Pathen, C., Hal.- Raič ( Let.); zétəc, kajk.- Valj. (Rad).
92318. zetíca, f. der weibl. Täufling oder Firmling gegenüber den Pathen, M., Podkrnci- Erj. (Torb.).
92319. zetìč, -íča, m. dem. zet; 1) das Schwiegersöhnchen, M.; — 2) = zetec, Mik.
92320. zę́tovski, adj. den Schwiegersöhnen gehörig, sie betreffend, Mur.
92321. zẹ̀v, zẹ́va, m. 1) der Rachen, V.-Cig.; — z. cevi, die Röhrenweite, Cig. (T.); — 2) der Hiatus ( gramm.), Cig. (T.), nk.
92322. zẹ̑v, -ı̑, f. = zev, m. 1), Jan.
92323. 1. zẹ́va, f. die Riesenmuschel (tridacna gigas), Erj. (Ž.).
92324. 2. zeva, f. = zelva, zava, M., BlKr.
92325. zẹváč, m. der Gähner, M.
92326. zẹválọ, n. der Gähner, Jan.
92327. zẹ́vati, -am, vb. impf. 1) den Mund (das Maul, den Rachen) geöffnet halten; od vročine, od žeje z.; iz radovednosti z., Cig.; — weit geöffnet sein, klaffen: brezdno zeva, Cig., Jan.; oreh zeva, (če je zelena lupina počila), C.; — z. za čim, nach etwas lechzen, sich sehnen, ogr.- C.; — 2) schreien, Polj., Idrija, Ig (Dol.); — maulmacherisch reden, Ig (Dol.); — 3) athmen, Habd.- Mik.
92328. zẹ̑včica, f. dem. zevka; die Gienmuschel (chama), Erj. (Z.).
92329. zəvrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. = 1. zavreti, aufsieden, (iz: vzevreti), Cv.
92330. zəvsẹ̑ma, adv. gänzlich, durchaus, C.
92331. zę́za, f. 1) der Steiß des Geflügels, C.; purja, gosinja, račja, kokošinja z., Vest.; — 2) die Bachstelze, C.
92332. zę́zati, -am, vb. impf. = migati, (sich) hin und her bewegen, M., Z., C., Raič ( Vest.); — prim. hs. gegati = gugati.
92333. zę́zavəc, -vca, m. ein säumiger Mensch, Raič ( Vest.).
92334. zə̀zək, -zka, m. = sesek, zizek, Dict., BlKr.
92335. zəzljáti, -ȃm, vb. impf. = səsljati, im Reden mit der Zunge anstoßen, Mur.; — wispeln, Jan.; säuseln, M.
92336. zgábiti se, -gȃbi se, vb. pf. Ekel erregen, Jan. (H.).
92337. zgȃjati se, -am se, vb. impf. ad zgoditi se; zu geschehen pflegen, Z., Trst. (Let.); nesreče se zgajajo, Erj. (Min.).
92338. zgȃravica, f. = izgaga, Habd.- Mik.; z. me dere, C.; — ( nam. izg-).
92339. zgátiti, -im, vb. pf. zusammenstopfen, einstopfen, Jan.; z. si kaj v žep, Goriš.; ( fig.), z. kaj iz raznih knjig (zusammenstoppeln), Cig.
92340. zgáziti, -gȃzim, vb. pf. zusammentreten, ertreten, Cig.; zdaj so ljudje že zgazili sneg po cesti, zdaj je že zgaženo, da je moči laže hoditi, jvzhŠt.

   91.741 91.841 91.941 92.041 92.141 92.241 92.341 92.441 92.541 92.641  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani