lan (2.337-2.436)

2337. zę̑łən, -łna, adj. Pflanzen-: zelna bolha, der Pflanzenfloh, Cig.; — krautartig, Cig.; — Kohl-, Kopfkohl-: zelna salata, der Krautsalat, Cig.; zelna uš, die Kohlblattlaus, Cig.
2338. zelína, f. das Kraut, die Pflanze, Jan., C., Nov., Levst. (Močv.).
2339. zelı̑nje, n. coll. Kräuter, Pflanzen, Jan., M.; planinsko z., Jan.; grünes Viehfutter; iti zelinja brat za svinje, jvzhŠt.
2340. zę́lišče, n. 1) die Pflanze, das Kraut; zelišča brati, Kräuter sammeln; zdravilna zelišča, Heilkräuter; — 2) očino z., das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Erj. (Ž.); — garjavo z., das Grindkraut (scabiosa), Cig.; — kravje z., das Schöllkraut (chelidonium majus), Cig.; — pasje z., der Nachtschatten (solanum nigrum), Cig.; — predivno z., das Filzkraut (filago), Cig.
2341. zę́liščən, -ščna, adj. Kräuter-, Pflanzen-.
2342. zę́lje, n. 1) der Kopfkohl, das Kraut; z. gre v glave; v z. komu hoditi, jemandem ins Gehege gehen, Cig.; opresno z., frisches Kraut, Mur.; kis(e)lo z., das Sauerkraut; prisiljeno z., gesäuertes Kraut (als Speise); sladko z., süßes Kraut (als Speise); — kodravo, laško z., der Wirsing, Cig.; — 2) die Pike (im Kartenspiel), Cig., Levst. (Rok.); — 3) ajdovsko z., der Feldrittersporn (delphinium consolida), Cig., Medv. (Rok.); krčno z., das Johanniskraut, das Hartheu (hypericum perforatum), Jan., Tuš. (B.), C., M.; garjavo z., die Honigblume (scabiosa arvensis), Medv. (Rok.); grozdno z., das Traubenkraut (chenopodium botrys), Cig., Medv. (Rok.); mišje z., der Schierling (conium maculatum), M., Cv.; pasje z., schwarzer Nachtschatten (solanum nigrum), Cig., Jan., Medv. (Rok.), Josch; pijavčno z., die Lysimachie (lysimachia nummularia), Cig.; srčno z., die Melisse (melissa officinalis), Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
2343. zę̑məljski, adj. die Erde betreffend, zur Erde gehörig, auf o. in der Erde befindlich, Erd(en)-; zemeljska obla, die Erdkugel, Cig. (T.), Jes.; zemeljski tečaj, der Erdpol, Jan.; zemeljska ožina, die Landenge, Cig. (T.); zemeljska skorja, die Erdrinde, Cig.; zemeljski čad, der Erddunst, Cig.; zemeljska smola, das Erdharz, der Asphalt, Cig.; — Grund-: z. posed, der Grundbesitz, Cig. (T.); z. davek, Cig.; — irdisch: zemeljski okovi, irdische Fesseln, Cig.
2344. zémlja, f. 1) die Erde (als Stoff); danes človek, jutri črna z. = heute roth, morgen todt, Cig.; die Erdart, der Boden; črna, peščena, ilovnata, rodovitna z.; pusta z., wilde, unfruchtbare Erde; črna z., die Humuserde; — 2) die Erde, der Erdboden; zemlja poka od suše; pod zemljo biti; pod zemljo spraviti koga; vse, kar zemlja rodi; — suha z., das Festland; — Grund u. Boden; nekaj zemlje si kupiti; — 3) die Bauernhube, Cig.; ta kmet ima dve zemlji, graščina ima sedem zemelj, Bitinje pod Premom- Erj. (Torb.); cela z., pol zemlje, Cig.; — 4) das Territorium, das Land, Cig., Jan.; — 5) die Erde (als Wohnort der Menschen); v nebesih in na zemlji; star kakor zemlja; — die Erde (als Weltkörper); zemlja se vrti okolo svoje osi in teka okoli solnca.
2345. zemlják, m. 1) der Vollbauer, der Grundbesitzer, Cig., Jan., DZ., Levst. (Pril.); — 2) der Landsmann, Mur., Dalm. (Reg.), kajk.- Valj. (Rad); — 3) ein aus einem Theile der Hube angelegter Weingarten, Mur., Met., Svet. (Rok.); — 4) = zemljan 1), Levst. (Zb. sp.).
2346. zemljákinja, f. 1) die Grundbesitzerin, Jan.; — 2) die Landsmännin, Habd.- Mik., Mur., Vest.
2347. zemljedẹ̑łəc, -łca, m. der Bodenbebauer, der Landwirt, Cig., Nov.
2348. zemljedẹ̑łstvọ, n. die Landwirtschaft, die Agricultur, Cig., Jan., Cig. (T.), Levst. (Močv.), nk.
2349. zemljepìs, -písa, m. die Erdbeschreibung, die Geographie, Cig., Jan., C., Jes., nk.; z. rastlinstva, die Pflanzengeographie, Cig. (T.).
2350. zemljevȃnje, n. 1) der Landbau, C.; — 2) Grund und Boden, Svet. (Rok.).
2351. zemljeváti, -ȗjem, vb. impf. das Land bebauen, C.
2352. zemljevìd, -vída, m. die Landkarte, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
2353. zemljevídən, -dna, adj. Landkarten-: zemljevı̑dna zbirka, Cig.
2354. zgọ̑dnjəc, -njəca, m. = zgodnji lan, (zgodnec), Valj. (Rad).
2355. zgọ̑ranji, adj. = zgornji, Mur., ogr.- C.; od zgoranjega konca do zdolanjega, Trub.
2356. zíbi, m. pl. das Moorland, Jarn.- Cig., Mik.
2357. zijáti, -jȃm, vb. impf. 1) den Mund (das Maul, den Rachen) offen halten; od žeje z.; — klaffen; zemlja od suše zija, Cig.; — 2) gaffen; z. kam, v koga; na kaj z., etwas begaffen, Cig.; če več ima, na več zija, je mehr man hat, desto mehr verlangt man, Z.; z vsemi tremi z. = Maulaffen feil haben, C.; — 3) schreien, plärren, Mur., Dol., Gor., jvzhŠt.; — = lachen, C.; — zı̑jati, -am, jvzhŠt.; praes. tudi: zı̑jem, Levst. (Sl. Spr.).
2358. zlȃgoma, adv. leicht, bequem, langsam, Mur., Cig., Jan., C., Mik.; bolnega človeka naj zlagoma, ne da bi se s hojo ugrel, domov spravijo, Vrtov. (Km. k.).
2359. zlatíti, -ím, vb. impf. vergolden; z. ognjem z., im Feuer vergolden, Cig.; — golden erscheinen lassen: vzhajajoče solnce goram vrhove zlati, nk.; — z. se, goldfarben werden, C.; einen Goldglanz haben, Cig.
2360. zlatogrı̑vəc, -vca, m. 1) = zlatogriv konj, C.; — 2) pl. zlatogrivci, die Schlange (ein Sternbild), Mik.
2361. zlòg, -lǫ́ga, m. 1) die Contribution, die Beisteuer, C.; die Concurrenz, Levst. (Pril.); z. k davkom, die Steuerumlage, Levst. (Nauk); — 2) die Structur ( min.), Cig. (T.), Erj. (Min.); — 3) der Stil (po češ., rus.), Cig.; stavbinski z., der Baustil, LjZv.; die Diction, Cig. (T.); ( prim. slog); — 4) der Einklang, Cig.; — 5) die Fuge, Cig.; ( prim. stik); — 6) die Silbe, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); ( stsl., rus.); — 7) = širok ogon, ein breites Ackerbeet, C.; ( prim. slog); — 8) etwas Zusammengelegtes: z. drv, ein Holzstoß, z. snopja (= zloženo snopje), C.; — der Schrift- o. Tonsatz, h. t.- Cig. (T.).
2362. zloglȃsje, n. der Übelklang, Jan. (H.).
2363. 1. zložíti, -ím, vb. pf. 1) zusammenlegen; obleko z. v omaro; kramo z. v krošnjo, Cig.; schichten: drva z. na sežnje, das Holz aufklaftern, Cig.; — z. zemljišča, Grundstücke commassieren, Jan.; — zusammensteuern: z. denar za kak namen; — construieren: z. kaj iz koscev; Bog je telo zložil, Jap.- C.; (eine Schrift für den Druck) setzen, Cig. (T.); — zusammensetzen: zložen iz 10 delov; zložena beseda, ein zusammengesetztes Wort, Cig., nk.; zložen rek, ein zusammengesetzter Satz, Cig. (T.); zložen, mehrnamig ( math.), Cig. (T.); — verfassen: pesem z.; — componieren: napev pesmi z.; — 2) zusammenfalten: pismo, ruto z.; — 3) in Einklang bringen, einverständigen, Cig.; — z. se, übereinkommen, Boh.
2364. zmȃj, m. 1) der Drache, Mur., Cig., Jan., C., nk.; (als Sternbild), Cig. (T.); — 2) leteči z., der fliegende Drache (draco volans), Erj. (Ž.).
2365. zmȃma, f. 1) die Betäubung, Mur., Cig., C., Met.; zmame me izprehajajo, Ohnmachten wandeln mich an, Mur.; — 2) die Bethörung, Cig., Štrek., Rog.- Valj. (Rad); — die Verblendung, die Thorheit, Dict.; spoznati to veliko zmamo in slepoto, Kast.; — 3) = človek, kateri druge mami, Štrek.; — der Phantast, Cig.; — 4) der Mischling, der Blendling, der Bastard (bei Thieren und Pflanzen), Cig.
2366. zməčkáti, -ȃm, vb. pf. 1) zusammendrücken, zusammenknittern, knüllen; obleko, klobuk z.; zerdrücken, zerquetschen; muho med prsti, hruško z roko z.; — 2) = mečkaje kaj narediti, langsam, säumig etwas zustande bringen, Z., Kr.
2367. 1. zmetíca, f. 1) dem. zmet f., Levst. (Zb. sp.); — 2) die Schlange: strupena z. (v zagovoru), Gabrije pod Krasom- Erj. (Torb.).
2368. zmíja, f. die Schlange, Cig., Jan., C.; der Drache, C.; der Lindwurm, BlKr.- M.; das Sternbild der Schlange, Cig. (T.); — stsl., hs.
2369. zmiječȃstje, n. die Schlangenverehrung, Cig.
2370. zmijenǫ̑səc, -sca, m. der Schlangenträger ( astr.), Cig. (T.).
2371. zmı̑jnica, f. die griechische Landschildkröte (testudo graeca), Erj. (Ž.), Čres- Erj. (Torb.); ( hs.).
2372. 1. znòs, -nósa, m. 1) das Zusammengetragene, C.; vodeni z., die Anschwemmung, angeflößtes Land, die Alluvion, Dict., Cig.; na vodene znose trte saditi, Vrtov. (Vin.); — 2) die vom Pflug aufgeworfene Erde, Kras.
2373. 1. zòr, zóra, m. 1) der Glanz, Mik.; Nebeški zor obda obličje milo, Preš.; — 2) der Tagesanbruch, die Morgendämmerung; ob zoru, Cig., C.; ob prvem zoru, C.; z zorom, mit Tagesanbruch, Cig.; zor se dela, der Tag bricht an, Lašče- Levst. (Rok.); Zor je, hitro mi vstajajte! Npes.- Vod. (Pes.); od zora do mraka, Preš.; — 3) der Osten, Ravn., Slom.; — tudi: zọ̑r.
2374. zúnaj, I. adv. draußen, außerhalb; zunaj mrzel veter brije; danes še nisem bil zunaj (= iz hiše), Cig.; z. rastoča rastlina, eine exogene Pflanze, Tuš. (B.); — II. praep. c. gen. außerhalb; z. mesta; z. tega = razen tega, Cig.; — prim. izunaj; izvunaj; (iz vuna, Trub.- Mik.).
2375. zvèk, zvę́ka, m. der Klang, M., C.; der Schall, C.
2376. zvelı̑čar, -rja, m. der Seligmacher, der Heiland; — ( nam. vzv-).
2377. 1. zvenẹ́ti, -ím, vb. impf. tönen, klingen; porcelan zveni, Erj. (Min.).
2378. zvènk, zvę́nka, m. der Klang, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — prim. žvenk.
2379. zvenkolìk, -líka, m. die Klangfigur: Hladnega zvenkoliki, Chladnische Klangfiguren, h. t.- Cig. (T.).
2380. zvę̑žənj, -žnja, m. das Bündel, nk.; nekaj zvežnjev praproti, DSv.; das Fascikel, Levst. (Nauk), DZ.; pismo je bilo poslano v zvežnju z drugimi pismi v glavni cesarski stan, Navr. (Kop. sp.).
2381. 2. zvihráti, -ȃm, vb. pf. sich stürmend erheben, aufstürmen, Cig., Jan.; — aufschießen (von Pflanzen), Cig.; — ( nam. vzv-).
2382. zvǫ̑k, m. der Schall, der Klang, der Ton, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.), nk.; — po stsl.
2383. zvọ̑n, zvọ̑na, zvonȃ, m. 1) die Glocke; veliki, srednji, mali z. (v zvoniku, če so trije); z. poje, je zapel, die Glocke tönt, hat zu läuten angefangen; (v) plat zvona biti, die Feuer- oder Sturmglocke läuten; — pod našim zvonom, in unserem Pfarrsprengel, LjZv.; pod enim zvonom biti, zu einer Pfarre gehören, Jan.; izpod domačega zvona iti, die Heimatpfarre verlassen, C.; — 2) der Klang: pisker, sod ima lep z., C.; — 3) pl. zvoni, die Glockenakelei (aquilegia vulgaris), C.
2384. zvončə̀k, -čkà, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen; die Klingel; — die Schelle, Cig., Jan.; — 2) das Halszäpfchen der Schweine, Fr.- C.; — 3) morski zvončki, Seetulpen oder Seepocken (balanidae), Erj. (Ž.); — 4) die Glockenblume (campanula); nav. pl. zvončki, Cig.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Cig., Jan., Tuš. (R.), Nov.- C.; — zvončki, die Zaunwinde (convolvulus sepium), C., Medv. (Rok.); — neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.); — tudi: zvónčək.
2385. zvónəc, -nca, m. dem. zvon; 1) das Glöckchen; bes. das Messnerglöckchen; die Klingel; die Viehglocke: krava, oven, ovca zvonec nosi; z. nositi, ( z. B. in einer Gesellschaft) excellieren, den Ton angeben, Cig., Jan., Nov.; (preprost izraz); — 2) der Eiszapfen, SlGor.- C.; — der Halszapfen des Schweines, C.; — 3) črni ali rjavi z., die Quakente, die Schellente (anas clangula), Cig., Frey. (F.); — 4) gajev z., der Kuhweizen (melampyrum silvaticum), Cig., Medv. (Rok.).
2386. zvónək, -nka, adj. klangreich, Cig. (T.), nk.; zvonki kamen, der Phonolith, Cig. (T.); — rus.
2387. zvoníti, -ím, vb. impf. 1) läuten; cerkovnik je začel zvoniti; zvoni, es läutet; z vsemi zvonovi z.; dan, sedem, devet, poldan, avemarijo zvoni, es läutet die Morgenglocke, sieben Uhr, neun Uhr, Mittag, Ave Maria; mrliču z., einen Todten ausläuten; k maši z.; vkup z. (= z vsemi zvonovi poslednjič k božji službi z.); vor einem Gewitter läuten: pod oblak z., = z. k hudi uri, Rihenberk, Ip.- Erj. (Torb.); hudemu vremenu, toči z., das Ungewitter, den Hagel verläuten, Cig.; po toči z. = zu spät etwas thun; — 2) einen Klang von sich geben, tönen, klingen; železo lepo zvoni, C.; v ušesih, po ušesih mi zvoni es klingen mir die Ohren.
2388. žábičən, -čna, adj. = za žabico bolan ( prim. žabica 3)), C.; žabična krava, Zora.
2389. želẹ̑nje, n. das Wünschen, das Verlangen, Cig., Jan., M., ogr.- Valj. (Rad); ž. po bogastvu, Krelj; — želénje, Valj. (Rad).
2390. želẹ́ti, -ím, vb. impf. wünschen, verlangen; ž. česa (kaj); Marija hladne vodice želi, Npes.- Mik.; ž. si bogastva, denarjev; česa (kaj) želite? še enkrat ga videti želim; ž. si kam, irgendwohin zu kommen wünschen, tja si želi, kjer ni nadlog; domov si želi; želim, da bi se ti vse po sreči izšlo; ž. komu vsega hudega (vse hudo), jemandem alles Schlechte aufwünschen, Cig.; dobro jutro ž. komu, jemandem einen guten Morgen wünschen, Cig.; — (želẹ̑m, ogr., kajk.- Valj. (Rad); želẹ̑jem, kajk.- Valj. (Rad), ob gorenji Soči- Glas.).
2391. želẹ́zce, n. ein kleiner eiserner Gegenstand ( z. B. die Achse der Spule, die Lanzenspitze, C.); ein Stückchen Eisen, M.
2392. želẹ̑znica, f. 1) die Eisenbahn; po železnici se voziti; zvezna ž., die Verbindungsbahn, Cig.; krilna ž., die Flügelbahn, DZ.; dovozna, dovlačna ž., die Schleppbahn, DZ.; konjska ž., die Pferdebahn (Tramway), DZ.; — 2) = železarnica, die Eisenhütte, Cig., Jan., C.; — 3) železna oprava: Obleče se v železnico, Npes.- Vod. (Pes.); — 4) = železna zagozda za kalanje drv, Dol.; — 5) pl. železnice = železne vile, eine eiserne Heugabel, SlGor.- C.; — 6) rumena ž., die Rauke (sisymbrium officinale), Josch; — železnica, eine Art Winterapfel, Mur., vzhŠt.- C., Mariborska ok.- Erj. (Torb.); — tudi: želẹ́znica, Valj. (Rad).
2393. žélja, f. der Wunsch, das Verlangen; to je moja srčna ž., das ist mein Herzenswunsch; daj mi za željo kruha (= nur soviel, um das Verlangen zu stillen, ein wenig), Z.; črešenj bo le za željo (= malo), Prim.; v želji je kaj, es ist vielbegehrt (= selten), C.; želja mi pride, želja me obide, es ergreift mich das Verlangen; želja me je minila, die Lust ist mir vergangen; želja me je po čem, mich verlangt nach etwas, V.-Cig.; želje mi gredo, ich habe Verlangen, C.
2394. žélje, n. = želja, das Verlangen, Jarn., Mur.; od velikega želja, Jsvkr.
2395. žéljən, -ljna, adj. 1) ein Verlangen habend, begierig, lüstern; ali si tako željen vina? hast du ein solches Verlangen nach Wein? časti ž., ehrgeizig; nisem ga nič željna, ich trage kein Verlangen nach ihm; željno pričakovati, sehnlich erwarten; — 2) erwünscht, C.; željen gost, Krelj; uže mi je smrt željna, Krelj; — holdselig, herrlich: željna mesta, v željno deželo, vsa željna drevesa v božjem vrtu, Dalm.; ovce peljam na željno travo ("auf eine lustige Au"), Krelj; — prim. nem. lustig od Lust.
2396. žę̑łvin, adj. 1) = želvji, Schildkröten-, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) želvina trava, eine gegen Scropheln (želve) heilkräftige Pflanze: der Wasserwegerich (der Froschlöffel) (alisma plantago), Mur.
2397. žę́nska, f. die Weibsperson, das Frauenzimmer; ženskam se prikupovati; (tudi se sklanja kot adj.: ženskih, ženskim, Cig.).
2398. žerẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) = žareti: glühen, Cig.; Kupec zdaj po matere gre Z lanci prežerečimi, Npes.-Vraz; — 2) einen beißenden, brennenden Geschmack haben, Jan., Mik.; po grlu mi žeri, Z.; — brennen: dim žeri v očesu, Cig.; pogl. žareti 2).
2399. žestílj, m. französischer Ahorn (acer monspessulanum), hrv. Primorje- Erj. (Torb.).
2400. žę̑ža, f. eine langsame, langweilige, thörichte Person, SlGor.- C.; — prim. 2. žuža.
2401. žídək, -dka, adj. dünnflüssig: židka jed, C.; — weich: zemlja je prežidka za oranje, Mik.; — schlatzig, faul (o kruhu, kostanju, slanini), C.; — biegsam, geschmeidig, Habd.- Mik., Dol.- Cig., Jan.; — weichlich, Jan.; — ž. človek, ein schwacher Mensch, C.
2402. žìk, interj. Nachahmung des Schalles beim Schlage mit einem dünnen, weichen, langen Gegenstande.
2403. žíličnjak, m. der Wegerich (plantago), vzhŠt.
2404. žı̑ljak, m. die Hundsrippe (plantago lanceolata), Št.- Erj. (Torb.); — pogl. žiljnjak 3).
2405. žı̑łnik, m. 1) der Magenkrampf, die Darmwinde, C.; — 2) = žilna bula, der Aderkropf, Cig.; — 3) der Wegerich: moški ž. (plantago major), ženski ž. (p. minor), C.
2406. žı̑łnjak, m. 1) = žila 3), die Ruthe (eines männlichen größeren Thieres), C.; — 2) der Schlauch der Ruthe, Strp.; — 3) der Wegerich (plantago), Št.- Cig., Jan.
2407. žitorǫ́dən, -dna, adj. Getreide hervorbringend, getreidereich, Jan., nk.; žitorodna dežela, žitorodno leto, das Kornland, das Kornjahr, Jan.
2408. žı̑v, žíva, adj. lebendig, lebend; ali si še živ? lebst du noch? dokler bom živ, ne pozabim tega, so lange ich lebe, vergesse ich dies nicht; živ ostati, am Leben bleiben; za žive in mrtve sovražiti koga, jemanden heftig hassen, Jurč.; za žive in mrtve se pričkati, Jurč.; verjeti kaj za žive in mrtve, etwas fest glauben, Jurč.; — vse svoje žive dni, seine Lebtage; nisem ga videl svoj živ dan, Cig., Jurč.; za živ svet rad, für mein Leben gern, Cig.; žive duše ni tukaj; živa duša, živ krst ne ve, keine Seele weiß es; živi vrag, der leibhafte Teufel; — vse živo je česa, es wimmelt von etwas; vse živo jih (žab) je bilo, Npes.- Mik.; — živa voda, das fließende Wasser; — živa meja, der Heckenzaun; — živa prst, die Dammerde, Cig.; živi kamen, der natürliche Stein, Cig.; živa skala, natürlicher Fels; v živo skalo vsekana ječa, SlN.; — živ ogel, eine glühende Kohle; živ pepel, glimmende Asche; živo apno, ungelöschter Kalk; — živa rana, eine offene Wunde, Cig.; živi konec peresa, der Federkiel, V.-Cig.; — živo, der empfindliche Theil des menschlichen Körpers, das Leben: burja v živo gre, Notr., Dol.; do živega priti komu, jemandem beikommen, (tudi pren.); to gre do živega, das dringt bis aufs Leben, Cig.; ( pren.) do živega svetovati, dringend anrathen, Vrtov. (Km. k.); v živo čutiti, lebhaft empfinden, Ravn.; lep je nauk, v živo sega (dringt zum Herzen), Ravn.; v živo zbosti koga, jemanden (mit Worten) empfindlich treffen, Ravn.; to ga je v živo bolelo, Ravn.; v živo delati, mit großem Eifer arbeiten, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — suho vejo do živega odrezati, den dürren Ast bis auf das Leben abschneiden, Cig.; v živo pokositi senožet, das Gras möglichst nahe an der Wurzel abmähen, Nov.; — živ rob, eine scharfe Kante; na žive robe izdelati les, Z.; — lebhaft, regsam, munter; živ deček; živ konjič; žive oči; — živa barva, eine helle, lebhafte Farbe; — živa vera, ein lebendiger Glaube; živa prošnja, eine inständige Bitte; živa beseda, pathetische, ergreifende Worte; živa želja, ein lebhafter Wunsch, die Sehnsucht, das Schmachten, Cig. (T.); živ pomislek, eine eingehende Bedachtnahme, Levst. (Pril.); živo, mit Nachdruck: živo priporočati, živo prositi.
2409. živòt, -óta, m. 1) das Leben, Meg., Boh., Alas., Mur., Jan., Trub., Dalm., Krelj, Jsvkr.; hteli so detetu život vzeti, Trub.; še za svojega života, noch zu seinen Lebzeiten, Dalm.; meni so na život stregli, Dalm.; večni ž., Krelj; — v tem pomenu: žívot, ogr.- Valj. (Rad), Mik.; — 2) der lebendige Leib; grdo je bil po vsem životu otekel, Trub.; srce se hoče v mojem životu razpočiti, Dalm.; do života moker; po životu umeriti komu obleko; šibkega, trdnega života biti, von schwacher, starker Leibesbeschaffenheit sein; tankega života biti, einen schlanken Leib haben; — der Rumpf; širok v ž.; — 3) der leibliche Nachkomme: po štirih moških životih, nach der vierten männlichen Geschlechtsfolge, Dalm.; na moške živote pravico kupiti, für die männlichen Nachkommen ein Recht durch Kauf erwerben, Svet. (Rok.); — žívot, -óta, jvzhŠt.
2410. životljìv, -íva, adj. von zähem Leben, lang lebend, Meg.
2411. žlẹ́viti, -im, vb. impf. 1) gierig trinken, saufen, Jan., Mik., Gor.; — 2) langsam, kauend essen, vzhŠt.- C.
2412. žlı̑čnik, m. 1) der Löffelbehälter, das Löffelgesteck, das Löffelblech (ein aufgehängtes Blech mit Löchern, in welche die Löffel gesteckt werden), Cig., Kras, jvzhŠt.; — 2) ein armer Schlucker (človek, ki nima druzega nego žlico), Nov.- C.; — 3) žličniki, eine Art Mehlklöße oder Knödel (Wasserspatzen), Cig., C., Štrek., Notr., Tolm.; ( prim. žličar 2)); — 4) das Löffelkraut (cochlearia officinalis), Cig., Tuš. (B.); — der Froschlöffel (alisma plantago), Bilje pod Gorico- Erj. (Torb.).
2413. žmı̑tək, -tka, m. 1) das Abgepresste, Nov.; — das Klümpchen: po redkem soku plavajo žmitki, Gor.; — (von der runden Fülle des Fleisches): dekle je tako debelo, da ima žmitke po rokah, Erj. (Torb.); otrok je rejen, kakor žmitek, Gor.; — 2) geronnene Milch: der Käsequark, der Topfen, Cig., Jan., M., Planina (pod Mangartom), Tolm.- Erj. (Torb.); kuhano in usirjeno kislo mleko, Lašče- Erj. (Torb.); pri ognju se je jelo mleko gostiti, žmitek, ki se je zgostil v loncu, pobere se v torilo, Glas.; — 3) žmitki, die Molken, Meg., C.
2414. žnjáviti, -im, vb. impf. 1) = gnjaviti, würgen, vzhŠt.- Trst. (Let.), Hal.- C.; — 2) = tleti, C.; — 3) langsam, ohne Erfolg arbeiten: kaj tako žnjaviš? vzhŠt.- C.
2415. žǫ́kati, žǫ̑kam, vb. impf. mit einem länglichen Gegenstande in etwas hineinstoßen, stören, stupfen, puffen, Mur., Cig., BlKr., jvzhŠt.; — stopfen, Cig., Jan.; — langsam arbeiten, Z., C.
2416. žȏłč, m. die Galle; ž. kuhati, zornig sein; črni ž., schwarze Galle, die Melancholie, Cig.
2417. žrẹbčarı̑ja, f. die Beschälanstalt, Jan., Kr.
2418. žȗlej, m. der Langsame, der Zauderer, Guts., Z.
2419. žúliti, -im, vb. impf. 1) drückend reiben: črevelj me žuli, sedlo konja žuli, Cig.; ž. si roke, die Hände drücken u. reiben; sie schwielig machen (= fleißig arbeiten); ž. perilo, die Wäsche zwischen den Händen reibend waschen, Z., Notr., Gor., Št.; mehur ž., eine trockene Blase zwischen den Händen drückend u. reibend erweichen, Z.; ž. mačko, die Katze zwischen den Händen zerren, martern, Z.; — ( pren.) ljudi ž. (scheren, bedrücken), Cig.; denar iz koga ž., Geld jemandem abpressen, Cig.; — 2) kauen, Jan.; — tobak ž. = s težka pušiti ter vleči, Lašče- Erj. (Torb.), Gor.; — = cucati, saugen, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.); — trinken ( zaničlj.), Cig., Jan., Erj. (Torb.); celo noč vince ž., SlN.; kdor vodo žuli, mu po črevih kruli, Glas.; — 3) etwas langsam thun, Z.; kaj tako dolgo žuliš! vzhŠt.; — zaudern, Guts.
2420. žúlj, m. 1) die Schwiele; žulji se mi delajo na rokah; — to so moji žulji, das habe ich mir durch Arbeit erworben, Cig.; iz svojih žuljev koga rediti, Z.; — 2) ein langsamer Mensch, vzhŠt.; — 3) vsaka ostra, bodljiva rastlina n. pr. scolymus, cirsium, carduus, eryngium, xanthium, Ist.- Erj. (Torb.); pos. die Ackerdistel (cirsium arvense), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.); — tudi: žȗlj.
2421. žúljati, -am, vb. impf. 1) = žuliti 1): žuljati in treti kožo s kredo, Vrt.; — 2) langsam etwas thun, C.
2422. žúljav, adj. 1) schwielig; žuljave roke; — 2) langsam, langweilig, Jan.
2423. žúljavəc, -vca, m. der Langsame, der Zauderer, Guts.- Cig., Jan.
2424. 2. žúža, f. 1) eine langsame, langweilige Person, Cig., C.; (žuža-maža, der Zögerer, Cig.); — 2) ime kobili, kajk.- Valj. (Rad).
2425. žúžati, -am, vb. impf. etwas langsam, säumig thun, Št.- Z., C.
2426. žužàv, -áva, adj. langsam, C.
2427. žȗžək, -žka, m. 1) das Insect, Cig., Jan., Cig. (T.); der Käfer, V.-Cig.; bes. verschiedene Rüsselkäfer: der Erbsenkäfer (bruchus pisi), Kras- Erj. (Torb.); = molj v bobu, Dict., C.; v leči, Štrek.; črni ž., der schwarze Kornwurm (calandra granaria), Erj. (Ž.); črn si kakor ž., Kras- Erj. (Torb.); — die Küchenschabe, Tolm.; — 2) der Kienruß, Mur., V.-Cig., C., Dol.
2428. 1. žúžəlj, -žlja, m. ein langsamer Mensch, C.
2429. žužljáti, -ȃm, vb. impf. säuseln, Jan.; (žež-), V.-Cig.; langweilig stammeln, (žež-) BlKr.; — säumig etwas thun, zaudern, Mur., Cig., Jan.
2430. žȗžnja, f. 1) der undeutlich Plappernde, Svet. (Rok.); — der Schwätzer, Z., Vod. (Izb. sp.); — 2) ein saumseliger, langsamer Mensch, der Zauderer, Cig.; človek, pri delu zelo počasen, Lašče- Erj. (Torb.), Svet. (Rok.); — 3) = usnen izpodveznik pri črevljih, der Schuhriemen, Hrušica (Ist.)- Erj. (Torb.); — 4) die Pieplerche, der Baumpieper (alauda trivialis, anthus arboreus), Cig., Frey. (F.).
2431. žužnjáti, -ȃm, vb. impf. 1) murmeln: potoček žužnja, Z.; schwätzen, Z., Vod. (Izb. sp.), Tolm.; undeutlich plappern, stammeln, Svet. (Rok.); durch die Nase reden, C., Z.; — 2) langsam etwas thun, saumselig arbeiten, C., Svet. (Rok.).
2432. žužnjȃvəc, -vca, m. der undeutlich, langsam redet oder saumselig arbeitet, Cig.
2433. žveljáti, -ȃm, vb. impf. 1) langsam kauend essen, ungeschickt essen, C.; — 2) langweilig, saumselig etwas thun, C.
2434. žveljàv, -áva, adj. langsam beim Essen, C.
2435. žveljȃvəc, -vca, m. ein langsamer Esser, C.
2436. žvènk, žvę́nka, m. der Klang, Mur., Cig., Jan.; ta denar nima pravega žvenka, Cig.

   1.437 1.537 1.637 1.737 1.837 1.937 2.037 2.137 2.237 2.337

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani